Juri: Košarkarji bravo! Vlada in sindikati malo manj!

Aurelio Juri o bitki med vlado in sindikati javnega sektorja

Pohvalno. Drugi v skupini. Premagali smo Tunizijo, Hrvaško, Brazilijo in Iran. Le Američanom nismo bili kos. O Sloveniji, košarkarski seveda, v Carigradu in povsod, kjer spremljajo svetovno prvenstvo, same lepe besede in če bi sodili po njih, bi si minister pristojen za šport, dr. Lukšič, zaslužil vse prej kot interpelacijo.

Spodbudno je tudi to, da se bruto družbeni produkt po letu in pol padanja, spet dviguje. A kaj ko se enako vzpenja tudi nezadovoljstvo zaposlenih, zlasti v javnem sektorju.

Da bi pomagali gospodarski rasti, krepili konkurenčnost slovenskih podjetji na vse bolj zahtevnem in globaliziranem trgu, država pač klesti izdatke v sektorju, ki pridela veliko več odhodkov kot prihodkov a brez katerega sama ne more obstati in obstajati. Sindikati vseh kategoriji, tako v gospodarstvu kot v zdravstvu, šolstvu, med uniformiranci in v javni upravi, bentijo nad vlado in parlamentom, ker da se gredo varčevanje na plečih že obubožanega naroda, ne da bi prej obračunali s tajkuni in njihovem prikradenem bogastvu ter privarčevali tam, kjer so po večinskem prepričanju še rezerve, predvsem pri organizaciji dela, nakupih oprem in naložbah v projektih ali nadstandardnega, zagotovo pa nevitalnega pomena. 

Nova vojaška večnamenska ladja Triglav, ki smo jo resda dobili namesto denarja iz naslova klirinškega dolga Rusije do nas in katera vrednost bo, potem ko bo opremljena in oborožena, presegala 50 milijonov evrov, je res nekaj kar  Slovenija nujno potrebuje, da si obvaruje suverenost in ozemeljsko nedotakljivost? A nas bodo brez nje napadli in okupirali? Kdo? Sočlanici v zvezi NATO ter dobri sosedi Hrvaška in Italija? Morda bi jo kdo odkupil, recimo za oceanografske raziskave in podobno? Ja, brez opreme in s popustom! Kasirali bi kakih 30 do 35 milijonov in prihranili še stroške dokončnega usposabljanja ladje za operacije, ki ji bodo dodeljene, a ki so po mojem mnenju in znanju pridobljenega tudi iz članstva v parlamentarnem Odboru za obrambo, nepotrebne, zagotovo pa prenosljive na boljše čase. Če bi sešteli še vse ostalo, ki ne sodi v krizno leto, katera ne realizacija ne ogroža vitalnih funkciji države in družbe, ki pa vendarle prihaja do naročnikov, verjamem, da bi privarčevali pol načrtovanega in bi lahko za pol manj rezali maso plač. Ko je vlada v letni načrt 2010 razpolaganja s premičnim premoženjem države vključila ponesrečeno letalo Falcon in računa na inkaso zanj v višini cca 13 do 14 milijonov evrov, čemu ne bi dodala še ruske ladje? O še neizkoriščenih možnosti varčevanja, oziroma čim manjšega obremenjevanja javne blagajne, da jo ne bi skušali zdraviti z dodatnim zadolževanjem, seveda lahko le ugibam in ugibamo več ali manj vsi, ki zadevo in naraščajoče napetosti spremljamo. Tako, čez palec, totalno nepoučeno. Dejstvo pa je, da upornih in vse bolj jeznih ter zanesljivo bolj poučenih sindikatov vlada ni prepričala, da več nima od kod vzeti, da bi vitalne funkcije sistema in socialne države vendarle zavarovala in da se edini vir zagotovi z zamrznitvijo, tudi najnižjih plač.

Zato konflikt, zato napoved stavke, ki naj bi državo in življenje v njej ohromila, zato shodi policistov, gasilcev, rudarjev in drugih pred Ministrstvom za delo, zato ogorčenje najmočnejših sindikatov nad pokojninsko reformo, oziroma podaljševanjem delovne dobe, ki je povsem druga zgodba, se pa pridružuje naraščajočemu sindikalnemu gnevu.

In kar je še bolj ujezilo sindikate, ki so konec koncev nenadomestljiv partner v socialnem dialogu in še zadnji sogovornik preden pobesni ulica, je to, da se je vlada odločila novelirali zakon o sistemu plač v javnem sektorju s ciljem, da bi pri odločanju o zamrznitvi plač odvzela moč sindikatom z manjšim članstvom, ki se z zamrznitvijo ne strinjajo. In njihovi vodje svarijo: tovrstni poizkus izigravanja partnerjev, spreminjanje pravil igre med igro samo, doliva le dodatno olje na ogenj.

Da, tudi v izrednih razmerah ima vlada svoje obveznosti in pooblastila, da jih izvršuje, a naj se jih kot take loti. Bežanje od te odgovornosti s poizkusi lepotenja situacije s, kao, običajnimi zakonskimi korekturami utegnejo stanje le še poslabšati.

No, in ko se nam bliža grški scenariji, če ne bodo vsi akterji te predstave, od sindikatov do ministrice za javno upravo, do vlade, znova in z večjim čutom odgovornosti sedli skupaj in našli kompromis, si v Washingtonu zgodovinska sovražnika, če upoštevamo njuni funkciji, izraelski premier Netanjahu in palestinski predsednik Abas segata v roke. Barack Obama ju je, ob družbi še jordanskega kralja Abdulaha in egiptovskega predsednika Mubaraka, - edini dve arabski državi, ki imama diplomatske odnose z Izraelom - povabil, da naj končno skleneta mir. Te priložnosti ne smeta zamuditi - je poudaril ameriški predsednik.

Pa, da vidimo, kdo se bo prej zmenil.... Šefa Izraela in Palestine ali Posedi in Pavlinič Krebsova?

Zaenkrat posvetimo se košarki in nastopom naših, pa ohranimo dobro voljo in optimizem. Vsaj dokler traja....Do konca septembra in napovedane stavke je še dovolj časa, da uživamo pred tv zasloni in se vlada in sindikati tudi pogodita.

Aurelio Juri

Izpostavljamo

Anketa

Vreme

1°C

jasno
veter: 4 m/s

Ponedeljek
-3°C / 3°C

Torek
-5°C / 4°C

Sreda
-6°C / 4°C

Današnji dogodki

Facebook