Priprave na postavitev Narodnega doma so se začele že leta 1900, ko so na pobudo družbeno-političnega društva Edinost oblikovali pripravljalni odbor za ustanovitev društva Narodni dom. Društvo je bilo ustanovljeno leto pozneje, kmalu po nakupu zemljišča v tržaškem mestnem središču, ki je bilo izbrano za gradnjo doma. Zemljišče je kupila Tržaška posojilnica in hranilnica, ki je bila nato tudi lastnica Narodnega doma, načrt za stavbo pa je leta 1902 izdelal znameniti arhitekt Maks Fabiani.

Večnamenska stavba, ki jo je gradilo tržaško podjetje Martelanc, je bila dograjena in predana namenu leta 1904, v njej pa so dobile prostor najpomembnejše ustanove tržaških Slovencev, od Tržaške posojilnice in hranilnice in Slovanske čitalnice do Hotela Balkan, restavracije, kavarne, dvorane za prireditve ter številnih društev in organizacij. V tistih letih so odprli tudi več manjših Narodnih domov v neposredni tržaški okolici.

Udarec kulturnemu, družbenemu in gospodarskemu življenju Slovencev v Trstu je zadala prva svetovna vojna (1914-1918), najhujše pa je sledilo po končani vojni, ko je Primorsko in Istro zasedla Italija. Povod za požig Narodnega doma so bili nemiri v Splitu, v katerih sta bila ubita italijanska vojaka.

Pripadniki italijanskih nacionalističnih krogov in fašistične stranke (slednja takrat še ni bila na oblasti) so 13. julija 1920 na glavnem tržaškem mestnem trgu pripravili protestni shod, med katerim je v nepojasnjenih okoliščinah umrl mladenič, njegovo smrt pa so pripisali Slovencem.

Množica se je nato na poziv organizatorjev podala do Narodnega doma in ga zažgala. Med očividci požiga je bil - takrat še kot sedemletni otrok - tudi tržaški pisatelj Boris Pahor, ki je dogodek opisal v svojih delih.

Narodni dom takrat ni bil edina tarča fašistov. Ti so, kot je za nedeljsko izdajo Primorskega dnevnika spomnil zgodovinar Milan Pahor, tisti dan napadli še 20 drugih prostorov v lasti tržaških Slovencev, Hrvatov, Srbov in Čehov. Šlo je za banke, urade, odvetniške pisarne, trgovine, gostilne in tiskarne. Napadalci so imeli tudi podporo policije in orožnikov, ki niso priprli niti enega demonstranta ali razgrajača.

Požig Narodnega doma je bil uvod v več kot dvajsetletno fašistično raznarodovalno preganjanje primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, ki so v naslednjih letih doživeli izgon slovenskega jezika iz šol in uradov (ostal je le v cerkvi) ter prepoved vseh društev in organizacij. Stavbo Narodnega doma, spremenjeno v ruševino, je bila Tržaška posojilnica in hranilnica nekaj let pozneje (leta 1924) primorana prodati.

Po koncu druge svetovne vojne in zlomu fašizma leta 1945 je postalo aktualno vprašanje vrnitve Narodnega doma. S tem v zvezi je bilo na takratno zavezniško vojaško upravo v Trstu naslovljenih več prošenj, a brez uspeha. V prizadevanja se je vključila tudi jugoslovanska vlada v okviru pogajanj za dosego londonskega sporazuma iz leta 1954.

Italijanska država je prispevala nekaj denarja za gradnjo Kulturnega doma v Trstu, ki je bil zgrajen leta 1964, zahteve po vrnitvi Narodnega doma v mestnem središču in manjših domov v tržaški okolici pa so bile zavrnjene.

Šele leta 2001 se je to spremenilo s sprejetjem zaščitnega zakona za slovensko manjšino v italijanskem parlamentu. Zakon v 19. členu zagotavlja uporabo Narodnega doma v Trstu, Narodnega doma pri Svetem Ivanu v tržaškem predmestju in Trgovskega doma v Gorici s strani kulturnih in znanstvenih ustanov slovenske manjšine.

Devet let po sprejetju omenjeni člen zaščitnega zakona ostaja bolj ali manj na papirju. Le v Narodnem domu v Trstu od leta 2004 v treh prostorih deluje Slovenski informacijski center Narodni dom, ki ga upravlja Narodna in študijska knjižnica, medtem ko se v ostala dva domova slovenske organizacije še niso vselile. (sta - Ivan Žerjal)