Juri: Slovenija gre naprej!
Koper, 07. 06. 2010 ob 9:00, Gostujoča tipkovnicaNogometaši so na poti v Južno Afriko, »razumniki« doma pa smo si tudi izborili, s trojko sicer v zadnji sekundi, pomembno zmago, ki nas uvršča v finale urejevanja mejnega vprašanja z našo južno sosedo.
Morda ga ima Hrvaška že v sefu. In tudi mi smo ga v glavnem že spisali. V tako imenovano Belo knjigo smo že pred 4 leti zbrali tako rekoč vsi relevantne dokaze o upravičenosti naših zahtev do delnih korektur meje na kopnem in do določitve take na morju, ki bo v čim večji možni meri preslikala stanje na dan 25. Junij 1991 z neposrednim izhodom v mednarodne vode vred. A že sama referendumska kampanja je postregla z novimi spoznanji in argumenti, ki jih bo potrebno vnesti, zato pisce slovenskega zagovora čaka kar nekaj dodatnega in zahtevnega dela.
Pri tej nalogi se zdajle vsi, tudi poraženci, ponujajo s svojim znanjem in svojimi dokazi o našem prav, kar je seveda pohvale vredno, a zanimivo bo videti, ali bodo to pomoč podarili brezplačno, ali se bo morda našel kdo, kot »strokovnjak«, ki bo terjal kak honorar. Če so bili iskreni v referendumski kampanji, gospodje ala Marjan Podobnik s svojim zavodom 25. Junij, ki naj bi premogel kar nekaj »odličnih« zgodovinarjev, bivši predsednik Ustavnega sodišča dr. Čebulj, naš vrli docent pomorskega prava dr. Pavliha in ostali stručkoti, ki so prepevali na ves glas svojo domoljubnost, ne bodo izstavili nobenega računa. Minister za zunanje zadeve, Žbogar, ki bo vso to delo vodil in usklajeval, mi je že povedal, da to tudi pričakuje.
A vrnimo se k referendumu za razpis katerega v desnem taboru skoraj vsi krivijo vlado in koalicijo, češ da ni bilo pošteno valiti odgovornost za »tako zahtevno materjo« na ljudi - s čimer se sicer tudi sam strinjam - a pozabljajo dodati, da so prav oni z njim grozili in da so vsi njihovi poslanci, razen priprtega Prijatelja, prispevali podpis in glas k tej odločitvi.
No, razum in treznost, občutek za realno politiko, volja se čim prej znebiti tega že skoraj 20 letnega spora in gojiti ter utrjevati z našo južno sosedo čim boljše odnose, so zmagali, a niso utišali ali omilili sporočila, ki so se jih tokom kampanje, privoščili nasprotniki arbitraže in ki niso tako nedolžna.
Nihče od njih, tudi pri najbolj, recimo temu, odgovornih ljudi opozicije, se ni ogradil od izjav filozofa Hribarja, da je »arbitraža akt kolaboracije z okupatorjem«. Še več, Janša je govoril o napaki, ko se 1991 leta ni »zasedlo Savudrijo«, ali predsednik ljudske stranke, da treba prisiliti Hrvaško, da se umakne iz »zasedenih ozemelj« z morjem vred in šele potem pričeti z njo nova pogajanja. O Jelinčičevih izletih v zgodovino in ostalih eskapadah na račun sosede škoda besed.
Na koncu pa še napoved, da SDS in ostala opozicija ne bodo prispevali k dvotretjinski večini, ki bo potrebna za ratifikacijo pristopne pogodbe Hrvaške k Evropski uniji, vse dotlej dokler meja ne bo znana, pa ne samo to, dokler ne bo določena po njihovi volji. Kar pomeni, da če bodo arbitri zarisali recimo, mejo tako, kot sta se bila dogovorila 2001 Drnovšek in Račan, z razdelitvijo Piranskega zaliva v razmerju 80-20% v našo korist in z »dimnikom« mednarodnih voda do slovenskih, ne bo to rešitev, ki bi opozicijo zadovoljila in njenega glasu k članstvu Hrvaške v EU ne bo. To najavljajo tile gospodje že danes.
Tovrstno sporočanje nasprotni strani v sporu z močjo skoraj polovice opredeljenih volivk in volivcev ne more ostati brez posledic. Preprostemu Hrvatu pove, da ga skoraj pol slovenskega naroda vidi kot okupatorja svete slovenske zemlje, da ga hoče odgnat in da če ne bo šel zlepa, mu vrata v združeno in bogatejšo Evropo ne bomo odprli. Bojim se odzivov. Pa ne vodilnih politikov in bolj treznih ljudi, ki vedo, da se nobena juha ne poje tako kot se skuha, ampak tistih, ki čustva radi sproščajo. Postavimo se mi v njihovo kožo in pomislimo kako bi mi odreagirali na take, nič kaj prikrite ozemeljske pretenzije na naš račun s strani skoraj polovice Hrvatov?! No ja, poletje in morje bosta vsaj do jeseni te strasti in občutke razkadila.
Me pa je kljub vsemu, kot Koprčana, nekaj močno razveselilo in me navdahnilo s ponosom, ko sem pogledal na končne rezultate referenduma. To da je slovenski del Istre, da so ljudje iz naše obale, s Pirana, Izole in Kopra sporočili ostali Sloveniji ter svojima proti arbitraži nastrojenima županoma, piranskemu in koprskemu, kaj si mislijo o tem sovraštvu in o političnih kupčijah, ki so se na ta račun sklepale med nasprotniki sporazuma. Če pogledamo tesnost razlike med ZA in PROTI, lahko ugotovimo, da so dogovor Pahor-Kosor, dobro sosedstvo s Hrvaško in morda tudi stabilnost in evropsko perspektivo širše regije, da bom skromen, rešili ob ljubljanskih, kjer je bila zmaga tudi vidnejša, predvsem naši, istrski glasovi. In naj mi bo še dovoljeno, gre za najbolj kvalificirane glasove med vsemi na sončni strani Alp, ko govorimo o morju in njegovi prihodnosti, o levem bregu Dragonje, o pomorskem statusu države, o razvoju Luke, o težavah ribičev in tako naprej. Rekordna 70% glasov v Izoli in Kopru, nad 66% v Piranu in nad 62% na podeželju Kopra ZA arbitražo povedo' vse!
Naj potegnejo s tega kak poduk gospodje Popovič, Gantar, Pavliha, ki tu živijo, pa z njimi Janša, Žerjal, Virant, Bučar in sam Boris Pahor, ki bi si obvaroval renome' tudi na našem koncu, ko se ne bi v to zgodbo spustil.
No, sporazum je končno shodil. Zaželimo mu čim krajšo in čim lažjo pot do želenega cilja.
Aurelio Juri
Ostale sveže novice
Dušan Črnigoj obiskal stavkajoče delavce v Primorju
Izjemni rezultati koprske atletike v Kranju
Kriminalisti preiskujejo Pomorski muzej
Tovorni vlak povozil moškega
Gregor Veselko: »Težko je biti mlad menedžer«
Stanovanjski sklad namerava kupovati stanovanja od bank
Hišna preiskava pri direktorici pomorskega muzeja (dopolnjeno)
V izogib zlorabam uporabniškega imena priporočamo, da komentirate prijavljeni. V kolikor nimate uporabniškega imena še nimate, se registrirajte.
