S hipnozo do boljšega spoznanja samega sebe

Društvo hipnoterapevtov Slovenije (DHS) bo organiziralo prvo delavnico hipnoze v naših krajih.

Društvo hipnoterapevtov Slovenije (DHS) bo organiziralo prvo delavnico hipnoze v naših krajih. Na hipnotično potovanje vase se bodo tako odpravili danes ob 18. uri, v prostorih Osnovne šole Antona Ukmarja v Kopru. Delavnico, ki bo trajala približno dve uri, bo vodil predsednik DHS mag. Uroš Plantan, obiskovalci pa bodo morali za vstop ošteti 10 evrov.

Plantan je diplomiral je iz kvantne fizike in magistriral iz mednarodne ekonomije.

Močna otroška želja in občutljiv pogled na sočloveka sta ga vodili v občudovanje narave, nato v skrite mehanizme delovanja družbe in se nato kmalu prepoznal v daru opazovanja notranjega vesolja. Svojega in od drugih. Tako sta se združili njegova daljna želja, potovanje do globin človeka in uporaba svojega daru za zaznavanje in spoznavanje delovanja uma. Tam je vzrok, katerega posledice, neravnovesja, občutimo kot hudo težavo. Za pogled v smeri vzroka je najprej nujno odvreči veliko naučenega in pogledati drugače.

In kot se zgodi in mora zgoditi, je na tej poti srečal izjemno osebo, ki mu je nakazala pogled v novo učenje. V tako očitno, da skorajda nikoli ne pogledamo na tak način. Od srečanja z Antonom Pollakom, društvenim kolegom in prijateljem dalje je njegova pot bogatejša s spoznanji.

Pred štirimi leti je ustanovil Mednarodno akademijo duhovnih znanosti, leto kasneje Društvo hipnoterapevtov Slovenije, oboje vodi tudi v sedanjosti. Obe organizaciji sta v Slovenijo prinesli veliko novosti, s tem, da omogočata vsakemu, ki to želi, prepoznati sebe. Na področju sodobne uporabe hipnoze je na tej pionirski poti prenesel znanja velikanov iz daljne in bližnje preteklosti v našo deželo, v okviru društva postavil svetovne standarde za sodobno uporabo hipnoze, na pot učenja pospremil več članov društva in v prakso prenaša tudi najnovejša znanstvena odkritja o delovanju možganov, uma, telesa in povezave uma in telesa in hitrega reševanja posledic travmatičnih izkušenj. Tako ta način ugotavljanja in spoznavanja sebe postaja dostopen vsakomur, ki uspe premagati prvi strah pred neznanim, pred seboj.

Rezultati govorijo, da je pot prava in bežnemu pogledu včasih uide bistvo: spremenimo, obolimo, pozdravimo se lahko le sami, nihče drug tega ne more postoriti namesto nas. In s hipnozo lažje pridemo do vzroka, meni Plantan, ki naj je svoje trenutno področje delovanja pojasnil v daljšem pogovoru, ki ga objavljamo v nadaljevanju.

S hipnozo do boljšega sebe

Hipnoza je okno v notranje vesolje, je čudovito darilo narave, saj lahko skozi to okno pogledamo globoko vase in vidimo kaj nas ovira, povzroča naše bolečine, kako se lahko izboljšamo, umirimo, zagledamo sonce, napredujemo.

S hipnozo lahko vplivamo na osrednji in avtonomni živčni sistem, organe, imunski sistem, telesne bolečine, pomaga pri ugotavljanju podzavestnih procesov, vzorcev, želja, samopodobe, sproščanja, hitrega pomnjenja in hitrega priklica, pri popolni sprostitvi tako uma, kot tudi telesa. S hipnozo odpremo vrata do svoje tišine, globine. Je orodje za poslušanje sebe, za odkrivanje, za raziskovanje.

Po takšnem potovanju vase lahko življenje postane nenadoma povsem drugačno, mnogo enostavnejše. V začetku je morda kar težko dojemljivo, da lahko življenje vidimo tudi drugače.

Kaj je realnost?

Vsakdo v sebi nosi svojo podobo realnosti. Gledamo isto, vendar vidimo drugače. Kaj je realnost? Moja realnost je v meni in nikjer drugje. Življenje in svet zaznavamo vsak na svoj način. Gledam. Vidim. Kaj in kako? Je mogoče, da modro svetlobo vidim rdeče? Je. Zato, ker ne vidimo sveta, vidimo njegov model, ki ga izdelajo naši možgani. Nenehno ga popravljajo, preizkušajo in predvidevajo. Zato je tako zanimivo, ko se zgodi kaj presenetljivega. Tako nastaja naša realnost. Pomislite kako je mogoče, da utripamo z vekami večkrat na minuto, a slika nikoli ne izgine.

Naše srce in um vzdržujeta v telesu informacijsko mrežo, povezujeta in upravljata vse sisteme in organe v inteligentno dirigirano simfonijo življenja. Sistem deluje s povratnimi zankami, tako se pripravlja in popravlja. Če pride do motenj in napak v delovanju in ni dovolj časa (tudi premalo spanja), energije in informacij, se napake lahko začnejo spreminjati v duševne ali/in telesne bolezni

Rojstvo

Ko je otrok spočet že zaznava vse, kar občuti in doživlja njegova mama. Od okolja je odvisno, kateri gen se bo bolj izrazil v razvoju tega bitja. Mamica je za otroka, ki raste v njenem trebuhu, njegovo okolje.

A pojdimo od začetka. Današnja znanost je jasno pokazala, da določata naše lastnosti dva mehanizma. Prvi je genski zapis in drugi okolje. Večinoma mislimo, da takrat, ko bodoča ponosna starša, s starodavnim obredom narave za nadaljevanje vrste ustvarita začetek novega bitja, naredita tako rekoč vse. Zdaj to bitje potrebuje le primerno hrano in toploto. Vse je že določeno. To je podedovano, so menili nekoč. V resnici je popolnoma drugače.

Genski inženiring eno leto pred rojstvom

Starša imata ključno vlogo pri razvoju telesnih in umskih lastnosti porajajočega se bitja. Okolje določa, kateri geni se bodo izrazili in kakšen bo razvoj tega bitja. Starša sta dejansko v vlogi genskih inženirjev, in to že pred spočetjem. V zaključni fazi dozorevanja jajčeca in semenčice se vtisne zapis o tem, kateri geni se bodo izrazili in tako določili lastnosti tega bitja. V tem času je zato zelo pomembno razpoloženje in doživljanje bodočih staršev. Ali sta v tistem času roditelja srečna, vesela, žalostna, ali morda jezna, je za plod pomembna razlika. Ko spočeto bitje raste v mamici, celoten čas zaznava in se odziva na vsak njen občutek, vsako misel, vsako aktivnost. Seveda podoživlja tudi njene travme.

Plod za zdrav razvoj potrebuje varnost in ljubezen ter zaželenost. Ko mamica govori, čudovito bitjece, ki raste v njej, premika glavo, kot bi želelo slišati vsako njeno besedo. Povsem blizu je materino srce, polno ljubezni. Mamina ljubezen zagotavlja varnost, ki v njun odnos ne dovoli neljubečim vplivom, kot so kofein, nikotin, hud telesni napor, pomirjevala.

Biokemični pogovor srečne mamice in njenega ploda ne vsebuje sporočil o nobenem nezavednem odporu do skorajšnjega novorojenčka. Ne, njun odnos je zavit v umirjenost, nenehen tih pogovor, za katerega oba vesta, da ju bo spremljal še dolgo.

Naslednji izjemno pomemben čas je rojstvo. Do tega trenutka se mati in otrok pripravita na prihod na svet, na vidno srečanje. To je prvi izjemno zahteven preskus. Izid, katerega potek bo pomembno vplival na celotno življenje tega bitja. Prihod na svet je za oba izjemno zahtevno in pomembno dejanje. Za mlado bitje še mnogo bolj. Prihaja na svet v povsem novo, popolnoma drugačno okolje. Do sedaj je bilo vse tako prijetno blizu. Toplota, ritem ljubečega srca, hrana, varnost. Poslej pa bo pomanjkanje česarkoli moral dojenček zahtevati na edini možni način. Z glasom. Skorajšnji novorojenček čaka na biokemični, nezavedni, tihi klic: "pripraviva se". Najprej se pripravi mamica. Umirjena, varna, ljubljena ve, globoko v sebi točno ve, kdaj bo. Svečani dogodek, ki ju bo povezal za vse življenje. A vedenju o vsem tem, je primešan tudi strah. Vendar ga mati lahko odrine iz svoje globine.

Razsvetljena mamica se zaveda, da kemični izklop njene bolečine, trajno vpliva na razvoj bitja, s katerim se je vsak dan pogovarjala, kar celih devet mesecev. Pomirjevalo resda umiri mamico, a ustavi tudi žar energije bitju, ki sedaj potrebuje vso razpoložljivo energijo. Mora priti na svet. Če se le da, materi pred takšnim, tako zahtevnim dejanjem ne dajemo pomirjeval in je ne motimo, je ne vznemirjamo ali priganjamo na noben način.

Nevidna glasba našega življenja

Ti in kasnejši občutki so glasba našega življenja, po kateri nezavedno plešemo vse življenje. Vrtela se bo v neskončnost. Ne da bi se zavedali. Vse do trenutka, ko postane bolečina, ki živi in raste v človeku prevelika in se začne spreminjati v bolezen.

Tudi po rojstvu starša z oblikovanjem okolja zagotavljata svojemu otroku primerne dražljaje, ki usmerjajo gene v zdrav razvoj, za bogate povezave med nevroni v možganih. Če je mamica otroku med nosečnostjo pela ali mu predvajala glasbo, bo otrok to po rojstvu prepoznal in se odzval nanjo.

Ljubezen je dotik

V prejšnjem desetletju je znanost našla odgovor na vprašanje ali dotik lahko zdravi. Novejše znanstvene raziskave potrjujejo, da zaradi pomanjkanja ljubezni v najbolj zgodnjem obdobju življenja, v možganih zraste manj ključnih celic, s katerimi mislimo, se osredotočamo in povezujemo s svojimi občutki. Brez te povezave ne moremo dovolj dobro nadzorovati svojega vedenja in telesnih sprememb, ki zrastejo iz teh občutkov. Dojenček potrebuje varnost, ki mu jo da ljubezen staršev. Nujno potrebuje dotik. Prvi čut, ki se razvije po štirih tednih nosečnosti, je namreč dotik. Takrat in potem vse življenje, nam dotik in topel objem sporoča ljubezen, prijetno in potrebno okolje za rast. Dotik je izraz ljubezni, zato besede o ljubezni ne zadoščajo. Vedno potrebujemo dotik, prelepo sled rok v našem srcu. Dojenček brez dotikov se precej slabše razvija kot otroci, ki se jih starši veliko dotikajo.

Trenutkov srečanj z medsebojnimi dotiki ne pozabimo, čeprav jih ni v dnevnih mislih in občutkih. Globoko v notranjem vesolju so doma. A tudi pomanjkanja dotikov, ne pozabimo. Ta glasba ni prijetna. In telo vedno govori resnico. »Tu sem in rad te imam, mamica moja. Tudi ti me imaš neskončno rada." To je začetek novega življenja. V trenutku prihoda na svet, mora mlado bitje občutiti, da je ljubljeno. Mamica in ponosni oče to sporočita tako, da to pokažeta in povesta. Slišati mora njun glas. Čutiti mora njen dotik. Stik s srcem, ki ga pozna. Mlado bitjece mora občutiti svojo mamico. Dotik kože tam, kjer je njeno srce. Srci morata tudi zunaj ostati blizu. Ko vem, da ima moj otrok vse, ljubezen, varnost, mene, naju, ne more imeti težav in krčev, ki ob prestrašeni, zmedeni materi in pomanjkanju topline lahko trajajo tedne, celo mesece.

Hipnotično učenje

Prva leta po rojstvu so čas intenzivnega učenja. V tem času se je otrok sposoben naučiti in si zapomniti izjemne količine podatkov. Raziskovanje, kako osvoji otrok to sposobnost učenja, je pripeljalo do odkritja, da smo do drugega leta starosti, v prevladujočem delta stanju in nato še do šestega leta v theta stanju (delovanje možganov, merjeno z EEG). To je globoko hipnotično stanje. Otrok takrat torej pazljivo in pozorno opazuje okolje, starše, sestre, brate, ko mu predajajo svojo modrost in znanje neposredno v podzavest. Osnovni odzivi otrokovih učiteljic in učiteljev, vedenje in prepričanja se spremenijo v trajne zapise v naši podzavesti. V »programe«. Otrok vse nekritično sprejme. Vsa ta znanja in izkušnje gradijo človekovo samopodobo.

Neprimerno vedenje odraslih, odzivi na šoke, grozljive nevarnosti (preselitev, menjava službe, izguba premoženja, izguba ljubezni), vse vpliva na odraščajoče bitje. Tega se starejši večinoma ne zavedamo in otrokom namesto spodbude vsiljujemo neprestan strah. Dobronamerna opozorila: "pazi, urezal se boš, pazi, da ne padeš, ne hodi sem, padel boš", prepovedi učenja, "ne, ne dam, spet boš polila, ti bom jaz zapela srajco, ti ne znaš", zanikanja občutkov in čustvovanja, "saj nič ne boli!, ne cmeri se, saj nisi punca", in poniževanja, »ti si ničla, iz tebe nikoli ne bo nič«, se »zapišejo« v otrokov spomin. Ti »programi« ostanejo v podzavesti kot dejstvo in določajo človeku celotno življenje. Spremenimo se lahko le, če se svojih »programov« začnemo zavedati in jih začnemo spreminjati.

V drugem desetletju življenja se začno močno spreminjati nevronske mreže v možganih (povezave med nevroni). Pride obdobje pubertete, ki ga nekaterim zaznamuje tudi izgubljanje občutka varnosti. Otrok stopa na samostojno pot. Takrat potrebuje odraščajoči oporo, razumevanje in še vedno močno in jasno izraženo ljubezen, ko je otroku dovoljeno, učiti se tudi na lastnih napakah.

Tri znanstvena odkritja delovanja možganov so za vedno spremenila razumevanje človekovega delovanja. Prvo odkritje je, da bogate življenjske izkušnje, telesno gibanje in dinamične misli, sprožijo novo rast možganov. Spremenijo celotno življenje. Drugo odkritje je, da lepe izkušnje v nekaj minutah sprožijo odziv na nivoju genov v možganih in telesu. Začne se rast, razvoj in zdravljenje na način, ki bi ga še pred leti opisali kot čudež. Tretje odkritje pa zaznamuje dejstvo, da z mislimi neprestano spreminjamo prvotni biokemični zapis, spomine. Nenehno smo v procesu ustvarjanja in spreminjanja. Spreminjamo strukturo možganov in telesa, od misli do genov.

Ta izjemna odkritja nudijo čudovito hrano naši domišljiji, naši ustvarjalnosti in spremenjen, svež pogled na način zdravljenja, zdravja in neravnovesij, ki vodijo k telesnim in duševnim boleznim.

Vse slišimo

Možgani so nenehno zelo aktivni, še posebej ponoči. V budnem stanju in tudi v spanju, iz notranjosti, iz celotnega telesa in zunanjega sveta skozi čutila sprejemajo tok podatkov, ki jim spomini in misli dodajo pomen. Pravzaprav naš um ves čas posluša. Tudi ko smo brez zavesti. Tudi v komi. Um zaznava seveda tudi občutke. Vse podatke primerja z našo zgodovino. A ni moč vseh podatkov enako dobro opremiti s pomenom. Še posebej takrat, ko smo utrujeni. Takrat slabše slišimo, vidimo in tudi pomnimo slabše. Zato si možgani pomagajo tako, da iz celotnega toka podatkov iz zunanjega sveta izločijo le pomembne vsebine. Ponoči v spanju možgani pretvarjajo dogodke, vsebine, spoznanja iz začasnega v trajni spomin. Tudi zato je spanje tako zelo pomembno.

Notranji svet

Podzavest, kjer so zapisane vse naše modrosti in znanja, se pomembno razlikuje od zavesti. Podzavest vedno živi v tem istem času. Drugače rečeno; podzavest ne pozna časa. Zavest gleda nazaj v preteklost, doživlja sedanjost in slika prihodnost. Razlika v zmogljivosti je res ogromna, saj podzavest zmore ovrednotiti do 20 milijonov podatkov na sekundo, medtem ko zavest zmore le nekaj zaznav na sekundo.

Podzavest opazuje zunanji in notranji svet, ter naše telo in napoveduje dogajanje okoli nas. V kritičnih razmerah se v hipu odzove, takoj poišče zapisano, naučeno odzivanje. Takrat ne gre za to, ali je prav ali narobe. Odziv je samodejen. Neprimerne odzive lahko spremenimo, če se jih zavedamo. Zanimivo je tudi, da začetek dejanja, kot je recimo premik noge, nastane do dve sekundi pred tem v podzavesti. Zavest ima potem še kratek čas, okrog 0,3 sekunde, da se odloči za dejanje, ali se noga premakne ali ne.

Ko se česa naučimo, vodenje prevzame podzavest in od takrat dalje lahko pozornost usmerimo drugam. Spomnimo se kako smo nekoč vso pozornost usmerjali v učenje hoje, branja, pisanja, plesnih gibov, vožnje avtomobila. In kako je zdaj? Naučeni »programi« delujejo samodejno.

Globina

Določata nas, kot zdaj vemo, naša starša že pred spočetjem. Čas nosečnosti in prva leta našega življenja so tako zelo pomembna, ker v tem obdobju opazujemo in se učimo. Ta učenja so zapisana globoko v podzavesti. Do teh vsebin običajno ne pridemo. Še več, sploh se jih ne zavedamo, čeprav določajo našo usodo. Usoda so vzgibi - nezavedne močne sile, »programi«, ki nas vodijo.

Strah in nevarnost

Naši možgani nenehno opazujejo okolico in vrednotijo podatke. Gre za preživetje, zato moramo biti pozorni na morebitno nevarnost. Še posebej na nenadne spremembe.

Naučene vsebine so trajno zapisane, »sprogramirane«, da se jih ne učimo še enkrat. Če nas kaj zelo prestraši, pri tem gre predvsem za naše notranje doživljanje, bo naslednjič odziv že »sprogramiran« in zato še bolj močan. Kot smo že rekli, gre tudi za občutke, od katerih je v zgodnjem obdobju, najmočnejši dotik in ljubezen. Ali pa premalo dotika in ljubezni, ki vzbuja strah in z njim občutek pomanjkanja varnosti!

Vseh podatke, ki jih občutijo čutila, možgani ne zmorejo spremeniti v vsebino, dostopno zavesti. Gledamo, vidimo, a ne vemo, da vidimo. Vse se primerja, združuje z zapisi mojega celotnega življenja in tako drsimo skozi čas in spreminjamo, dopolnjujemo svojo realnost. Kot vemo, pusti vse, kar se nam dogaja, v naših telesih sporočila. Kar je za nas pomembno, je naš občutek bremena in popolnoma vseeno je, kako to breme izgleda od zunaj. Mi ga občutimo. Ne gre za to, ali imamo zahtevno ali lahko delo. Gre za to, kaj ob opravljanju dela občutimo.

Kaj se zgodi v trenutku, ko moje um-telo zazna nevarnost? Hipoma pride do močnega odziva, ki je genetsko programiran. Ker podzavest dojema, da gre zares. In takšen je tudi odziv. Odziv je genetsko naravnan.

Kako vemo, da je nevarno? Od zelo vročega predmeta se umika že dojenček, ki nagonsko ve in čuti da je nevarno. In okolje? Kako vemo, kaj je in kaj ni nevarno? Tega se naučimo. Kdo nas to uči? Starši, osebe, ki so v času prvih let z nami. Učimo se iz hudih doživljanj. Otrok gre in raziskuje svet. Ko pride do neznanega, se ustavi in pogleda starša, starejšo sestro, brata ali varuško. Če se nasmehne(ta), je varno iti naprej. In če takrat ni nikogar, ko se dete ozre in sprašuje za usmeritev? To ostane zapisano v umu. Kasneje tudi ta primanjkljaj določa vedenje te osebe. Takšen človek se težko umiri in usmerja pozornost na eno temo dlje časa.

Odziv na nevarnost

Naši odzivi so programirani. Vsa dogajanja si zapomnimo, saj je to ključnega pomena. Vedeti kaj je dobro in kaj je nevarno. Kje je ljubezen in kje je strup. To je pomembno. Možgani v hipu, ko pride do zaznave in spoznanja nevarnosti, vključijo najmočnejši alarm. Sporočilo je povsem jasno: zdaj gre za preživetje!

V stanju ogroženosti se zgodijo trije telesni odzivi: kri se preusmeri iz notranjih organov v mišice, izključi se notranji obrambni (imunski) sistem in kri usmeri iz čelnega režnja možganov v njih druge dele.

Vso energijo iz celotnega telesa uporabi bitje za boj ali beg. Zato se kri preusmeri v mišice. Zato se izključi notranji obrambni sistem, da se ne porablja energija, kjer ni nujno potrebna. Zdaj, v tem hipu, ni pomembna rana, okužba, bolezen. Pomembno je preživetje! Zaradi nuje se zmanjša zavestno delovanje, organizem se preklopi na podzavesten odziv, ki je že »sprogramiran« in zato mnogo hitrejši.

Učinki, ki jih čutimo: poveča se dovzetnost za okužbe (spomnimo se izpitne mrzlice in nahoda, ..), povečana raztresenost in zmedenost, padec intelegence, v čelnem režnju možganov je manj krvi, zato v takšnem stanju težko logično razmišljamo, zmanjša se rast novih celic, ki sicer nadomeščajo milijone celic, ki dnevno umrejo.

Smer je jasna, gremo proti neravnovesju.

Če se takšna stanja strahu prepogosto ponavljajo, ne zmoremo več nadzirati svojih misli, ustaviti neprekinjenega toka določenih misli. Tudi v spanju ni pravega počitka. Nenehno smo na preži, da bi se lahko pravočasno izognili nevarnosti.

Ponovno poudarimo, da je realnost vsakega človeka drugačna. Gre za naše zaznavanje nevarnosti! Povsem nepomembno je, kako to zaznajo drugi. Vseeno je, kako izgleda naše življenje od zunaj. Zunanji, materialni svet. Kar je pomembno, so naši občutki. Resnično štejejo le občutki, notranji svet, zato je odziv ljudi na en dogodek lahko povsem različen.

Vzroki za današnje stanje, za naš odziv, je skrit globoko v podzavesti, zato je v sedanjosti nedostopen zavesti. Ne spomnimo se.

Travma in bolezen

Kadar doživimo hudo bolečino v najzgodnejših letih, se zaradi preživetja, (povedano v prispodobi), odlomi košček podzavesti, ki potem živi svoje življenje. Lahko ga imenujemo tudi »program«, ki odslej skrbi za našo varnost. Njegovo osnovno poslanstvo je, da povzroča bolečino in trpljenje danes, zdaj, zato, da prepreči »tisto« bolečino, ki je posledica bolečega dogodka iz zgodnjih let. Ti koščki nimajo ure. Povedali smo, da podzavest ne pozna časa. Za njo je vedno zdaj. Ni spomina, vse je doživljanje v tem trenutku. Težava je ravno to, da je bil boleči dogodek v našem otroštvu, pred davnimi leti. Mi pa ga doživljamo kot, da se dogaja prav zdaj. Vedno. Celo življenje. Tega seveda ne vemo, ker je zapis globoko v podzavesti. Pogost primer razmišljanja: Vsi moški so slabi in nevarni! Pravilno je: En moški nekoč je bil slab in nevaren!

Trpljenje je vedno poskus nadzora prihodnosti. V resnici pa je nasprotno, zabloda v preteklosti! »Koščki iz podzavesti« povzročijo razpoko med telesom in čustvi. Za vedno smo z enim delom sebe nezavedno povezani s hudim doživljanjem in spominom na tisti boleči dogodek. Košček podzavesti nas priveže na prvotni dogodek; cena za to ni pomembna! Torej za vsako ceno. Ženska si pridobi preveliko telesno težo zato, ker se nezavedno zaščiti pred moškimi pogledi. Tak odcepljeni košček je bila slaba izkušnja v mladosti, potisnjena v podzavest. Ali pa moški, ki si ne upa med ljudi, celo ne iz hiše, zaradi strahu ali česa drugega. Oba sta »varna« v lastni ječi.

Ženska, ki je bila ločena že trikrat, je bila kot majhna punčka naučena, da je prepustiti se ljubezni, zelo nevarno. Takrat, ko je bila majhna, ji je mamica rekla, da naj s postelje skoči k njej, da jo bo ujela. Pa je ni. Ko je deklica padla na tla, ji je mama rekla: To je lekcija! Nikoli nikomur ne zaupaj. In tudi danes ne zaupa!

Žrtev hude zlorabe storilca vedno ponotranji, sebi pa naprti krivdo za to dejanje. Kadar začutimo, da nas malenkost povsem iztiri, gre za glas odcepljenega »koščka«, ki se oglasi v okoliščinah, podobnih onim iz preteklosti. Oglaša se in kliče, da bi ozdravili staro bolečino - rano. A ne gre, vse dokler ne vzljubimo tudi tega dela sebe.

Lep primer so osebe, ki so močno občutljive na več vrst snovi, kemikalij ali hrane. Nismo vsi takšni. Pri tem gre za ponovno zaznavo, ki je v meni, namreč: svet je nevaren. Zavestno tako najdemo vse več snovi, ki so nevarne.

Najhujše življenjske rane si povzročimo sami. Čas je, da nehamo, saj zaradi tega nismo bolj varni. Za ozdravitev se moramo v svojem telesu počutiti varni.

Dolgotrajne bolezni so notranji krik

Dolgotrajne, kronične bolezni, so način komunikacije nezavednega. Um ali telo bo nezdravo toliko časa, dokler bo to edini način komunikacije. Za komunikacijo med menoj in drugimi osebami, ki so ali so bile z menoj. Običajno je to tudi pogovor s seboj. Pozdravimo se, ko razumemo in sprejmemo sporočilo ter udejanimo spoznanje.

Krik nezavednega nosi takšna sporočila: reci ne in postavi jasne meje! (starši, tašča, tast), huda potreba po varnosti, ljubezni, pozornosti, nežnosti (žena, mož, starši), rešitev stiske iz preteklosti (migrena je znak, da zavest zaustavlja neprijetne spomine), huda razcepljenost pri odločanju (menjava službe, partnerja, ..), kaznovanje sebe (žrtve zlorab), sprejetje vseh čustev (izražanje ljubezni, jeze) in simbolični pomeni (astma - dušenje, pogoste poškodbe nog - nočem se premakniti, bolečina - kaznovanje, vaginalna infekcija - nisem varna v tem seksualnem odnosu, ..).

Odrasla ženska, kateri je iz njenega življenja v času, ko je bila deklica, odšel njen oče, bo čutila strah, vsakokrat ko gre njen partner skozi vrata. Ker je bolečina teh ponovnih odhodov prehuda, ga rajši ona zapusti. Tako nikoli ne moremo biti izpolnjeni, saj zdaj preteklosti ne moremo spremeniti. Razen, če se ozavemo, kaj v nas določa našo usodo in ob tem sebe zagledamo kot odraslo osebo. Telo ne laže. Nimamo možnosti, da ne bi povedali resnice.

Hipnoza je učinkovita ravno zato, ker odpravi ovire, v globini skritih občutkov. Notranji um lahko zatem, usmeri energijo v zaželeno smer. Najmočnejša zdravilna energija je, ljubezen do sebe.

Ko v avtu, s katerim se peljemo, nenadoma zasveti rdeča lučka, večinoma nemudoma ukrepamo. Ustavimo in odpravimo vzrok, sami ali pa ga v avtomehanični delavnici. Kaj storimo, ko naše um-telo "prižge opozorilno lučko"? Odvijemo jo! Naslednjič spet. In spet. Mnogokrat zahtevamo takojšnjo rešitev. V tem hipu. Glavobol? Tabletka! Spet? Spet! In spet! In potem? Potem posveti drugače in močneje. Takrat opozorila ni več moč enostavno spregledati. Mar ne?

Avtoimune bolezni

Rak je bolezen zavestne ali nezavedne brezizhodnosti, razdvojenosti!  Zanjo največkrat ne vemo, ker je skoraj vedno ukoreninjena in skrita, globoko v notranjem umu, podzavesti. Zato je osnova zdravljenja iskanje vzroka in spoznanje, da tega vzroka bolezni ne rabimo več v svojem življenju. Bolezen je le smerokaz k neozdravljeni bolečini - rani. Ko je to izvedeno, lahko obrambni (imunski) sistem usmeri svojo zdravilno moč, v odpravo bolezenskega stanja in doseganje zunanjega in notranjega ravnovesja telesa in uma.

Nevrofizika

Smo energijska bitja, zato je pomembno kakšen je pretok energije, ki jo usmerjamo tudi s svojimi mislimi. Povsem nov pogled na delovanje uma-telesa odkriva nevrofizika, ki človeka skozi očala kvantne fizike vidi kot bitje energije.

Spoznavanje in raziskovanje našega uma, možganov in telesa zadnjih sto let povsem zanemarja odkritja kvantne fizike. Še vedno se vedemo kot, da živimo v času Newtona. Biološke procese obravnavamo linearno, kot da niso povezani med seboj v tisočih povezavah. Sebe vidimo kot biološke stroje, ki jim popravljamo ali menjamo med seboj nepovezane dele. Smo rezultat naravnih, fizikalnih procesov, lastnost vzajemnega vpliva materije in energije. Več bomo zvedeli o sebi, če se vidimo kot naravni proces in ne kot stvar, saj nič ne obstaja ločeno od okolice. To je osnova te nove vede.

Dobra novica je, da je znanost v tem tisočletju odkrila in razvila načine za hitro ozdravitev posledic hudih travm. V ZDA so preskusili veliko metod in najboljše preskusili na zdravljenju travm vojnih žrtev. Rezultat je tako presenetil, da so naredili več ponovitev po svetu. Zelo hitro, v času nekaj dni, tednov, so odpravili travme najhujših dogodkov. Tudi v Sloveniji imamo to znanje.

Izpostavljamo

Nagradna igra

Katerega leta je nastala skupina Parni Valjak?

1977 1975 1980

Vreme

17°C

pretežno jasno
veter: 2 m/s

Petek
5°C / 18°C

Sobota
9°C / 20°C

Nedelja
9°C / 20°C

Današnji dogodki

Facebook