Luka Čeč, pogumni jamski vodič, ki je leta 1818 odkril čudoviti podzemni svet, je leta 1831 v njej našel tudi edinstvenega  hrošča  drobnovratnika. Poleg tega hrošča, ki živi zgolj v tej jami, je v njej moč najti še 130 različnih vrst živali.

Vzgojeni smo bili tako, da smo verjeli, da je jama naša in, da je direktor jame skorajda najpomembnejši mož v občini. Saj, roko na srce ... mnogo se je v občini zgradilo s samoprispevki, vendar je bil doprinos od dobičkonosne vstopnine v jamo (naj mi bo dovoljeno to svetovno čudo tako imenovati), skorajda praviloma poleg. Tako ali  drugače. Vse do leta 1990. In potem nič, do leta 2006. Kje so bili takrat tisti, ki so sedaj najbolj glasni in tisti, ki so imeli takrat oblast, pa zadev niso uredili, sedaj pa se oglašajo? No. Zakon, ki je utemeljil koncesijo za jamo so pod LDS vlado sprejeli že leta 1999 in prvo koncesijo podelili leta 2003. Kljub temu pa občina od tega ni imela ničesar, vse do leta 2006. Lani je od Postojnske jame prejela preko milijona evrov.

Postojnska jama in Predjamski grad sta v lasti države. In se ne prodajata. Tudi družbe Turizem Kras, ki upravlja z jamo, ne prodaja bivša vlada. Kdo bo pa upravljal s Postojnsko jamo, je bilo vedno in domačini to vemo, aktualno vprašanje. Postojnčani se nikoli nismo znali zediniti. Jerko Čehovin, Livij Knafelc, Zvone Černač, pa še kdo, so se v preteklosti večkrat zavzemali za ustanovitev Javnega zavoda, ki bi upravljal s tem čudovitim podzemnim svetom, vendar so bile te pobude brezuspešne. Vlada stranke LDS, konkretno minister za okolje Janez Kopač je bil tisti, ki je podpisal prvo koncesijsko pogodbo in postavil kot temeljno razmerje upravljanja z jamo koncesijsko pogodbo. Kot državna sekretarka, pristojna za okolje, sem se leta 2000 v tistem šestmesečnem obdobju zavzemala za vzpostavitev drugačnega načina upravljanja, za pospešitev ureditve odprtih vprašanj, vendar je bilo časa premalo. Minister za okolje, član stranke LDS je bil tisti, ki je leta 2003 sklenil koncesijsko pogodbo s podjetjem, ki je upravljalo z jamo, vendar brez določene minimalne višine koncesnine. To je uredila s spremembo ustrezne uredbe  Janševa vlada leta 2007, konkretno minister Janez Podobnik. Uredba občinama Postojna in Pivka zagotavlja najmanj 1,5 milijona evrov koncesnine letno.

Danes smo znova  zaskrbljeni. Podjetje, ki je lastnik upravljavca naše jame, je objavilo namero, da to družbo proda. Občinski svet je občine Postojna je sprejel sklepe, v katerih je podprl pobudo poslanca in postojnskega podžupana Zvoneta Černača, da se uredba spremeni tako, da za morebitno prodajo podjetja potrebuje soglasje lokalne skupnosti in dovoljenje države, hkrati pa podprl prizadevanje notranjskih gospodarstvenikov, da skupaj s prebivalstvom odkupijo družbo. Župan občine Postojna je pozval občinske svetnike, da podprejo pobudo civilne iniciative, ki se je rodila kasneje, predvsem zato, ker vodi k istemu cilju: upravljanju z jamo v domačih rokah. Za upravljanje v obliki javnega zavoda se zavzema g. Podbregar, iz vrst stranke LDS, ki je za temelj upravljanja z jamo v letu 1999 postavila koncesijski koncept. Lani pa je LDS pisno podprla konzorcij lokalnega gospodarstva v njihovi nameri po odkupu družbe. Kdo se torej spreneveda in je dvoličen?

Postojnčani moramo biti v danem trenutku enotni. Potrebno je podpirati tako naše gospodarstvenike in domače ljudi in vse pobude, ki vodijo k temu cilju.

Vseeno menim, da nam je vsem skupaj potreben novi Luka Čeč. Človek, ki ga bo bolj kot dobiček zanimal razvoj, človek, ki ga bosta bolj kot kapital naprej gnala duh raziskovanja in napredka. Nekdo, ki ne bo pred jamo postavil zgolj blagajn. Nekdo, ki nam bo vrnil zgubljenega hrošča drobnovratnika. V 18. stoletju smo bili korak pred drugimi. V 21. stoletju zaostajamo. Kako bomo to razložili našim potomcem?

Margareta Srebotnjak Borsellino, podžupanja občine Postojna

(Avtorica fotografije: Lori Ferko)