Solidno in prepočasno

Francesco De Gregori nastopil v Lignanu

Klobuk, zaraščen obraz, sprotno zamenjavanje kitar, pozdrav na začetku in koncu z zelo redkimi vmesnim govorjenjem. Nič novega v obnašanju, marsikaj v nastopu. Sprememba je najbolj očitna v Viva l'Italia, ki jo De Gregori po dolgoletnem zanemarjanju ponudi ob koncu dodatka. Z leti vse bolj rokerska domoljubna lirika se tokrat ponuja v umirjeni mediteranski preobleki. De Gregori jo zapoje s komajda vzhičenim glasom, ki med kiticami umolkne, da bi čim bolj prišla do izraza blaga mandolina Alessandra Valleja.

Umirjenost se vleče skozi cel koncert, kot bi se De Gregori pri svojih 57-letih rad otresel vsakršne pretenzije po mladostnem videzu in raje odigral vlogo preudarnega umetnika. Očiten kazatelj te spremembe je Celebrazione, pesem z zadnjega CD-ja, v kateri se rimski kantavtor nedobrohotno spomni zgodovinskega leta 1968.

Za levičarja se kajpak zdi bogokletno in protislovno, a kantavtor je umetnik, zato mu je nedoslednost pisana na kožo, kar De Greogri tudi pove z vrsto metafor v avtobiografski pesmi, ki daje naslov zadnji plošči. Per brevità chiamato artista je eden biserov koncerta in sodeč po odzivu občinstva, bo odslej eden njegovih glavnih komadov.

Z zadnje plošče je požel gromko ploskanje tudi L'angelo di Lyon, italijanski prevod De Gregorijevega brata Luigija Grechija ameriške pesmi Angel of Lyon Toma Russela in Steva Younga. Ostalih novosti skorajda ni. Po dolgi odsotnosti se je v spored vrnila ljubka Capo d'Africa, pogreša pa se Caldo e scuro, Compagni di viaggio in Un guanto, ki so po zaslugi trzanja strun basista Guida Guglielminettija v zadnjih letih požele velik uspeh.

Spremebe so opazne pri Vai in Africa, Celestino, ki poživi koncert po vrsti preumirjenih skladb. Leta 2004 je pesem izšla na CD-ju Pezzi v preobleki, ki je preveč spominjala na Evrything is broken Boba Dylana. Tokratni aranžma pa je hitrejši in bolj ustreza besedilu, ki govori o razkrojeni družbi. Kitare Lucia Bardija, Paola Giovenchija in De Gregorija so primerno živahno razigrane ob mitralješkem nizanju vsakdanjih prizorov sodobne družbe.

Druge spremembe niso enako posrečene. Il bandito e il campione, balado o kolesarju in banditu, De Gregori pokvaril prav ob vrhuncu. Ko verzi razkrijejo banditovo usodo, bi bilo pričakovati močno udrihanje po glasbilih ali - kot v lanski turneji - nekajsekudni napeti molk. A namesto tega verzi zvodenijo v De Gregorijevem polglasnem, upočasnjenem prepevanju. Tako kot vseskozi v Generale, protivojni pesmi, ki z neprevzetim glasom in preenakomernim tempom neokusno ošibi.

Spet je slišati tudi Festival, kjer se pokaže, da De Gregori ne zmore tako visokih not kot pred tridesetemi leti. Glas je za spoznanje nižji in bolj hripav, a vseeno elegantno intoniran, kar posebej prileže »gledališki« Tra un manifeso e lo specchio ali nežni ljubezenski Pezzi di vetro.

Brezhibno in premočrtno pa rimski kantavtor niza njegove najbolj znane pesmi iz 70. in 80. let. V prvem delu sprožita gromko ploskanje Titanic, Rimmel in La leva calcistica v drugem delu Santa Lucia (ob kateri pevec posrečeno sede h klavirju) in Donna cannone, ki v bisu najprej izzove spoštljivo globoko tišino in nato upravičeno ovacijo. De Gregori namreč vse izpelje brez nepotrebnih sprememb. Klavir Alessandra Ariantija učinkuje nežno in v ospredju so besedila, ki so rimskemu kantavtorju prinesla vzdevek Il principe (princ) in ga uvrstila med velikane italijanske sodobne poezije.

De Gregori sicer ob vsakem intervjuju ponovi, da kantavtorji niso poeti. Vseeno bi bisere njegovega opusa mnogi vključili v antologije italijanskega pesništva. Upravičeno. Glas in kitara pa včasih nista kos izjemnim besedilom. In, mimogrede, včeraj v Lignanu smo pogrešali orglice.

Izpostavljamo

Anketa

Vreme

-2°C

delno oblačno
veter: 6 m/s

Nedelja
-6°C / -2°C

Ponedeljek
-5°C / 1°C

Torek
-8°C / 2°C

Današnji dogodki

Facebook