Kaj nas uči Nelson Mandela?
Primorski prostor, 18. 07. 2008 ob 7:00, Peter VerčTednik Time je v svoji zadnji številki izluščil osem uporabnih naukov, ki jih liderjem povsod po svetu ponujata življenje in delo bivšega južnoafriškega predsednika. Branje teh nasvetov toplo svetujemo tudi krajevnim politikom, jih pa na tem mestu zaradi omejenega prostora ne bomo ponavljali.
Bi pa v razmislek spomnili, da je Nelson Mandela preživel v zaporu 27 let. Razmere v kaznilnici so bile nemogoče, take, da se človek odtuji od samega sebe. In vendar je Mandela pokončno prenesel vsakršno zlo in ostal zvest sebi in svojemu idealu.
Južnoafriška vlada in njen predsednik Botha sta mu večkrat ponudili takojšnjo izpustitev v zameno za politični kompromis. Med drugim so mu predlagali, da bi se črnsko ljudstvo samoupravljalo na posebnih območjih Južnoafriške republike. Takrat bi Mandela lahko privolil, prišel iz zapora in spet objel družino, ki ga je na Robben Islandu lahko obiskovala le dvakrat letno. Madiba bi lahko prišel pred svoje ljudi in jim dopovedal, da je pač dosegel, kar se je dalo doseči. Toda Mandela je vedel, da je vsak kompromis, ki ne odpravi vseh krivic, gnil kompromis. Da se nobena stvar ne konča, če se ne konča pravično. Zato je ostal v zaporu in počakal na boljše čase.
Ti so po skoraj 30 letih le prišli, česar se je Mandela z razliko od njegovih sojetnikov, ki so mu rekli naj se nikakor ne pogovarja z vlado, pravočasno zavedel. Vlada ga je spet povabila k pogajalski mizi in Mandela je sedel k njej, ker je vedel, da bo iztržil, kar mu narekuje vest: popolno enakopravnost med ljudmi ne glede na polt.
Mandela se je naučil jezika afriških belcev, kar je na sogovornike naredilo močan vtis. Predsednika Botho in naslednika de Klerka je presenetil, ko je suvereno govoril o preganjanju, ki so ga s strani angleških kolonialistov bili deležni belopolti Afričani na začetku 20. stoletja. Ponovil je, kar je rekel že leta 1964 med zagovorom na koncu procesa, na katerem je bil obsojen na dosmrtno ječo: »Boril sem se proti nadvladi belcev, a tudi proti nadvladi črncev.«
Na začetku 90-ih je torej dosegel, kar se danes zdi samoumevno: popolno enakopravnost med temno- in belopoltimi ljudmi.
Kaj nas torej uči Mandela? Da se dostojanstva ljudi ne trguje s kompromisi. To bi morala vedeti tako italijanska kot slovenska stran, ki se v Trstu in Gorici še vedno pogajata o slovenskih napisih v mestnem središču. Mar rešitev, sprejeta na obeh straneh, da se dvojezični napisi pojavljajo le na podeželju, ne spominja na predlog, ki ga je Mandela svojčas zavrnil? Je razobešanje slovenskih napisov le na omejenih območjih (neke vrste rezervat za Indijance v Ameriki) spoštljivo do dostojanstva ljudi?
In še: mar Mandelova želja, da se nauči »nasprotnikovega« jezika in zgodovine, ni opomin nam vsem, da je dobro spoznati pogled drugega, pri čemer je »drugi« lahko sosednji narod, tekmec na državnozborskih volitvah, županski protikandidat, ali enostavno znanec, ki glasuje nam antipatično stranko.
Nelson Mandela je na svečano inavguracijo leta 1994 ob začetku njegovega petletnega predsedovanja povabil tudi nekdanje paznike. Ne ker bi jim oprostil, ne ker bi pozabil na gorje, ki ga je zaradi njih prestal. Povabil jih je, da bi z njihovo prisotnostjo napovedal svetu, da je JAR nova država, kjer so tako beli kot črni doma. Povabil jih je, da bi dokazal, da ne goji nikakršnega sovraštva. »Ko sem prišel iz zapora,« je dejal Mandela, »sem vedel, da če jih bom še naprej sovražil, bom še vedno njihov. Želel sem biti svoboden, zato sem nehal misliti na sovraštvo.« Svete besede za vse tiste, ki si polnijo usta z italijansko-slovenskimi ali slovensko-hrvaškimi odnosi. Svete besede za vse tiste, ki govorijo o partizanih in domobrancih, svete besede za tiste, ki govorijo o tajkunih, udbomafiji in Vatikanu.
Ne moremo vedeti, kakšen bi bil danes naš prostor, če bi se Mandela rodil v Trstu, Gorici, Kopru ali Izoli. A prav gotovo vemo, kakšen bi bil ta prostor, če bi Mandelov življenjepis prebrali Giorgio Napolitano, Janez Janša, Borut Pahor, Ettore Romoli, Boris Popovič, Tomislav Klokočovnik, Joško Joras, Zmago Jelinčič, Roberto Dipiazza, Roberto Menia, brata Podobnik, Janez Stanovnik, France Cukjati ... Mnogo lepši.
Nelson Mandela, iz tega sovraštva polnega koščka zemlje vam kličemo vse najboljše.
Ostale sveže novice
Dušan Črnigoj obiskal stavkajoče delavce v Primorju
Izjemni rezultati koprske atletike v Kranju
Kriminalisti preiskujejo Pomorski muzej
Tovorni vlak povozil moškega
Gregor Veselko: »Težko je biti mlad menedžer«
Stanovanjski sklad namerava kupovati stanovanja od bank
Hišna preiskava pri direktorici pomorskega muzeja (dopolnjeno)
V izogib zlorabam uporabniškega imena priporočamo, da komentirate prijavljeni. V kolikor nimate uporabniškega imena še nimate, se registrirajte.










