Naravoslovni mit: človeška ribica

Gregor Aljančič nadaljuje delo svojega očeta Marka Aljančiča, ki je leta 1963 jamo Tular v Kranju preuredil v jamski laboratorij in v zgrajene gojitvene bazene naselil človeške ribice.

Gregor Aljančič v okviru raziskovalnega dela v jamskem laboratoriju Tular spremlja ontogenetski razvoj človeških ribic. Te je predstavil na naravoslovnem in naravovarstvenem predavanju z naslovom Zgodba o človeški ribici, ki se je konec minulega tedna odvilo v Slovenski vasi pri Pivki.

Kot je uvodoma povedal Aljančič, se zgodba o človeški ribici začenja pri Janezu Vajkardu Valvasorju z omembo v Slavi vojvodine Kranjske. Joseph Nicolai Laurenti pa jo je, leta 1768, prvi znanstveno opisal in poimenoval Proteus anguinus. Zgodovina raziskovanja človeške ribice pa je zelo obširna, saj so odgovore o njenem skrivnostnem razmnoževanju iskali številni raziskovalci, naravoslovci, biologi in drugi profesorji. Za znanstvene kroge je bila očitno tako zelo ''eksotična'', da so jo vsi želeli preučevati. Posledično s tem se je človeška ribica znašla tudi v ''ujetništvu'', ko so njeno nenavadno razmnoževanje spremljali kar v vrtnih bazenih, v katerih je bila njena življenjska doba zelo kratka.

Prvi jamski laboratorij so uredili leta 1928, v Podpeški jami pri Dobrepolju, nato pa še Speleobiološko postajo v Postojnski jami. Slednja je za trideset let zamrla in šele leta 2002, na pobudo entomologa Slavka Polaka, doživela prenovitev. Ob tem je Gregor Aljančič zapisal, da je ''raziskovanje skrivnostne človeške ribice, še posebej njenega domnevno nenavadnega načina razmnoževanja, ena najrazburljivejših zgodb naše naravoslovne zgodovine. Ugibanja znanstvenikov o načinu razmnoževanja, nikoli pojasnjeni primeri živorodnosti ter velika pozornost javnosti, ki traja že dve stoletji, so kot nekakšen mit že davno postala del nas.''

V Tularju človeške ribice gojijo v temi, raziskovalci pa jih opazujejo z infrardečimi očali in svetlobo. Aljančič pravi, da so v laboratoriju vzpostavljene življenjske razmere, ki so zelo podobne naravnemu okolju. Tam je naseljenih 31 človeških ribic, ki danes štejejo približno 70 let. Pri najmanj 20 letih so jih namreč ulovili, nato pa so uspešno prestale 45 let v umetnem okolju. Družbo jim dela sedem sorodnic, črnih človeških ribic, s katerimi živijo v popolnem sožitju. Aljančič pojasnjuje, da je bilo njihovo odkrije v Beli Krajini, leta 1986, prava senzacija.  

O tem kako dolgo živijo človeške ribice se še danes ne ve natančno. Po ocenah Aljančiča bi lahko dočakale častitljivih sto let.  ''Sicer pa nam o starosti posameznih osebkov ne bo treba več ugibati. Raziskovalna skupina Borisa Buloga namreč že razvija metodo določanja starosti glede na rast kostnega tkiva,'' je še povedal in dodal, da so bili v Tularju, leta 1998, priča razkrivanju še ene skrivnosti, in sicer odlaganju jajc človeške ribice (na fotografiji) ter njihovemu razvoju. V času opazovanju obnašanja, hranjenja, odzivanja človeške ribice na svetlobo je bilo, po besedah Aljančiča, od samega začetka veliko pričakovanje usmerjeno predvsem v njeno skrivnostno razmnoževanje.   

Na predavanju je Gregor Aljančič osvetlil tudi problem ogroženosti jamskih živali in prizadevanja za njihovo ohranjanje. Poleg onesnaženosti voda in komunalnih odplak, ki se stekajo v podzemno okolje, njen obstoj ogrožajo tudi visoke spomladanske in jesenske vode na poljih, ki človeške ribice vržejo na površje, ker pa se velikokrat ne uspejo vrniti v podzemlje, poginejo. Raziskovalci zato pozivajo, da ob morebitni najdbi naplavljenih človeških ribic obvestite Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni ali kar Jamski laboratorij Tular ter s tem pomagate rešiti te znamenite jamske živali.

Izpostavljamo

Nagradna igra

Katerega leta je nastala skupina Parni Valjak?

1977 1975 1980

Vreme

17°C

pretežno jasno
veter: 2 m/s

Petek
5°C / 18°C

Sobota
9°C / 20°C

Nedelja
9°C / 20°C

Današnji dogodki

Facebook