Motnja hranjenja je ozdravljiva!

»Pomembno je, da dekle samo prizna, da ima problem in da si ga želi rešit, da čuti, da ji to nekako krade ostala področja življenja«

Ženska svetovalnica na Obali že nekaj let deluje v zatišju. Z nedavno okroglo mizo o motnjah hranjeja, na kateri so poleg storkovnjakov sodelovala tudi dekleta, ki so motnje hranjenja premagala in jim danes to ne predstavlja težav ter ena od mam, ki sodeluje v skupini za svojce, želi Ženska svetovalnica, ki že 15 let deluje v Ljubljani, obalno podružnico oživiti. Motnje hranjenja so namreč že dalj časa prisotne v naši družbi in predstavljajo težave tudi svojcem, ki sicer ne trpijo za njimi, a vendar želijo na vsak način pomagati svojim bližnjim.

Kot je dejala Ana Ziherl, diplomirana diplomirana socialna delavka v Ženski svetovalnici, na motnje hranjeja gledajo kot na odvisnost in mehanizem za preživetje nečesa, kar je problematično. Motnja hranjenja je po njeno lahko tudi beg oziroma način, kako prenesti fokus iz nečesa kar zelo boli, na nekaj, kar se sprva zdi obvladljivo in to je hrana.

Naj  torej razložimo, katere vrste motenj hranjenja sploh poznamo. Mednje prištevamo tri osnovne, in sicer anoreksijo, bulimijo in prenajedanje, poznamo pa tudi atipične, kot so denimo nočno prenajedanje (specifika je, da se oseba prenajeda v nočnih urah, ko je nihče ne vidi) in motnja hranjenja, ko oseba hrano samo prežveči, nato pa izpljune. Zadnja leta pa se v družbi srečujemo tudi z ortoreksijo oziroma obsedenostjo z zdravo, bio prehrano (ki gre lahko tudi v skrajnost, in sicer, da določeno hrano oseba užije samo v kombinaciji z drugo) in bigoreksijo, ki je po mnenju Ziherlove nekako bolj »moška motnja«, saj gre za obsedenost z mišičastim telesom in pretirano vadbo. Oseba s tovrstno motnjo zanemarja druga področja svojega življenja; pogosto gre namreč za kombinacijo pretirane vadbe in jemanja steroidov, kemikalij in prehranskih dodatkov.

Kaj pripelje do motenj hranjenja?

»Zmeraj gre za preplet dejavnikov, ki so povezani z družbo, družino, osebnostjo posameznika in genetiko,« nam je povedala Ziherlova. Kot je povedala, genetika ni njeno področje, pa tudi na splošno je najmanj raziskana, a vendarle naj bi obstajale raziskave, ki kažejo na to, da se nagnjenost depresiji oziroma tovrstni odvisnosti lahko podeduje, možno pa je tudi, da se določenih odvisnosti človek priuči (odraščanje ob alkoholiku lahko pri otroku povzroči, da na odvisnost gleda kot na rešitev pred težavami). Večja je vloga osebnosti posameznika, saj naj bi imele osebe, nagnjene k perfekcionizmu, nazmožne prilagajanja in bolj zaprte vase, večjo možnost, da podležejo motnjam hranjenja. Še več dejavnikov pa najdemo na področju družine. Kot je povedala Ziherlova med bolj opazne prištevamo zlorabe in nasilje (psihično, fizično, verebalno), obstajajo pa tudi bolj skrite oblike, ki so ponavadi prisotne kar v vsaki družini, v kateri se pojavlja motnja hranjenja. Po njenem mnenju je motnja posledica tega, da starši otrok niso naučili izražat svoja čustva, jih niso spodbujali, k raziskovanju sveta in izražanju lastnih potreb glede na odraščanje.  

Seveda največ dejavnikov, ki doprinesejo k razvoju motnje hranjenja, najdemo v družbi. Na vrhu lestvice najdemo ideal pretirane vitkosti, zaradi katerega se večina žensk ne počuti dovolj dobre, del moramo pripisati kapitalistični družbi v kateri nam zmanjkuje časa za osebne stike, na prvo mesto vrednot pa zato postavlja denar in materialne dobrine, ki za seboj puščajo odtujenost. Ziherlova pa je prepričana, da so ženske še toliko bolj pod pritiskom, saj se od njih pričakuje, da odigrajo svoje tradicionalne vloge (biti mama, skrbnica in gospodinja), po drugi strani pa se jih prepričuje, da lahko dosežejo prav vse, tudi poslovno. Zaradi konflikta vrednot so zgubljene in zbegane, rešitev najdejo v hrani.

A vendarle se s tovrstnimi tegobami ne srečujejo le ženske, čeprav je po podatkih razmerje med ženskami in moškimi 10 proti 1. To lahko po mnenju Ziherlove pripišemo tudi medijem, saj se ne glede na to, ali se oglašuje bela tehnika, pnevmatike, ali čistila, vsepovsod predstavlja vitka in nasmejana ženska, ki nam sporoča, da »če bomo suhe, bomo pa nasmejanje in bomo srečne«. Tudi ženske revije, po njeno, spodbujajo k nekakšnem kaosu okrog hrane, saj so strani polne receptov za diete. Ne vemo pa, je prepričana, da velikem številu žensk predstavlja težavo pogledati lastno telo in sprejeti znake staranja.

Ali je motnjo hranjenja možno pozdraviti?

»Pomembno je, da dekle samo prizna, da ima problem in da si ga želi rešit, da čuti, da ji to nekako krade ostala področja življenja,« nam je razložila Ziherlova, saj dokler nima notranje motivacije, so vsi nasveti in pomoč zaman. Svojci seveda lahko spodbujajo in pomagajo s tem, da zaupajo lastna opažanja, a je vendar na osebi, ki trpi za motnjami hranjenja, da začne spreminjat področja, ki so problematična in ki peljejo do tovrstnih motenj.  

Oblik pomoči je kot pravi Ziherlova veliko. V ženski svetovalnici nudijo skupinska in individualna svetovanja, a zahtevajo kontinuirano prihajanje skozi daljše obdobje, drugod pa so na voljo tudi razni psihoterapevtski programi, zdravila in oddelek za motnje. Pomembno je tudi, da svetovalnica sodeluje tudi z zdravstenimi domovi, v nekaterih primerih pa tudi z zdravniki deklet, na ta način izmenjajo mnenja in skupaj najdejo boljšo rešitev.

Kljub temu obastajajo deljena mnenja o tem, ali je motnja hranjenja ozdravljiva. Kot je povedala Ziherlova, da obstaja prepričanje, da če imaš motnjo hranjenja enkrat, jo imaš zmeraj, z rednimi obroki naj bi se lahko sicer zazdravila, a vsak kos potice, ki ni v načrtu hranjenja, pomeni ponovitev. Vendar pa v Ženski svetovalnici tega ne zagovarjajo, saj so prepričani, da je motnjo hranjenja možno pozdraviti, če oseba najde druge načine za reševanje svojih problemov. Poleg tega mora oseba razumeti, da ne more vsega storiti na lastno pest ter da bi morala v trenutkih stiske in nemoči poiskati podporo.

Znaki niso le fizične narave

Težava motenj hranjenja je velikokrat ta, da znakov ni možno vedno opaziti. Ziherlova je razložila, da so znaki anoreksije lahko zelo očitni, pa vendar se zgodi, da ostane tudi več let neopažena. Ob fizičnih znakih pa je treba biti pozoren tudi na motnjo zaznavanja samopodobe, odhajanje na stranišče po obroku, izogibanje priložnosti za skupna obedovanja, povečanje časa, ki ga oseba porabi za šport, kazalca pa sta tudi ogromno pogovarjanja o hrani, ali pa izogibanje takim pogovorom.

Motnja hranjenja je lahko, kot nam je zaupala Ana Ziherl, tudi posledica depresije. Oseba brez volje do življenja, se na ta način z nečim ukvarja in potlači dejanske težave. Obstajajo pa tudi primeri, ko je motnja hranjenja razlog za razvoj depresije. Človek, ki trpi za motnjo ne more obvladovat svojega hranjenja, s časom se zapira vase in ima slabo samopodobo, čemur lahko sledi depresija.

Izpostavljamo

Anketa

Današnji dogodki

Uporabne informacije

TV spored

Vreme

17°C

oblačno
veter: 5.8 m/s

Petek
10°C / 15°C

Sobota
4°C / 16°C

Nedelja
7°C / 15°C

Facebook