Industrijska doba je privedla človeštvo na rob propada. Izhod iz krize, ki ni samo finančna, ampak tako gospodarska, kot družbena in naravna, je v oblikovanju naddržavnih federacij, v višanju zavesti o nuji sonaravnega bivanja in naši soodvisnosti. Svetovno merilo uspeha, bogastva ne more biti denar, ne BDP, temveč življenje. Iz potrošniške družbe se moramo preoblikovati v varčevalno na vseh področjih, še posebej pa zmanjšati izpuste. Če ne bomo v naslednjem desetletju zmanjšali izpustov ogljikovega dioksida za 80%, pač ne bomo imeli kje živeti, kaj piti, kaj jesti in kaj dihati. Kako to rešiti tehnično, je v zapisano v knjigah, na kratko pa v nadaljevanju povzemamo bistvo naših težav in možnih rešitev.

Bistvo danega stanja človeštva, planeta Zemlje in vsakogar od nas danes

Premislek za ta zapis črpam iz veliko knjig in našega raziskovanja. Nimam prostora, da jih spodobno navedem; vse so javne. Njihov skupni imenovalec glede ocene stanja povzemam tako.

Izteka se obdobje industrijske miselnosti, ki je prevladala, ko je bilo ljudi in porabe naravnih virov za droben delček sedanjega obsega. V nekaj stoletjih je dala veliko razvoja in še več uničenja nujnih naravnih pogojev za obstoj človeštva. Ni bila napaka, ampak normalna razvojna faza človeštva, a njej koristni učinek je minil. Vsaj zadnja tri desetletja trošimo tako, da hitro zmanjkuje neobnovljivih naravnih virov, pitne vode, čistega zraka, obdelovalne zemlje in se spreminja podnebje v razmere, v katerih sedanja civilizacija ljudi ne more preživeti. Če se bo zrak še dalje segreval - zaradi prevelike porabe premoga, nafte in plina, se bodo še dalje topili ledeniki na severnem tečaju in bo naraščanje morda prisililo več ljudi, kot jih zdaj živi v Evropi in Severni Ameriki, da se preselijo v notranjost, ki pa je ali prenaseljena ali neuporabna. Topljenje ledenikov na Tibetu lahko ukine reke na indijski podcelini. Nadaljnji porast temperature lahko odmrzne permafrost na ruskem severu in pošlje v zrak milijarde ton plinov, ki onemogočajo človeško dihanje.

Posledice enostranskosti obnašanja in zato navideznega inoviranja namesto celovitosti so torej grozljive, globalizacija enostranskih podjetniških in državnih odločitev in ukrepov brez globalnih pravnih političnih organov pa jih spreminja iz nekoč lokalnih v take, da se tičejo vseh in jim nikjer ni mogoče pobegniti. Mednarodno in državno pravo ne zadoščata, ker ne moreta zajeti in rešiti skupnih problemov vsega človeštva, saj nista nad-državna in ju države upoštevajo ali pa ne.

Tehnološko so vsi, tukaj skrajno na kratko povzeti problemi, z današnjim znanjem o proizvodnji - industrijski in prehranski - in urejanju družbenih odnosov rešljivi, brž ko odločilni ljudje in organi pristanejo - na globalni svetovni ravni, ne le v posamični državi - na spremembo lastne prakse. V bistvu morajo nehati sovražiti lastne otroke in vnuke in povzročati samomor človeštva, kar je izvedljivo, če njihove vrednote, kultura, etika in norme to omogočijo. Problem ni tehničen, ni v znanju, je v volji vplivnih, svetovno vplivnih.

Ali si bomo nehali žagati zeleno vejo, od katere in na kateri živimo, in zato spremenili navade iz zadnjih nekaj stoletij, ali pa bomo zaradi sebe izumrli kot človeštvo, ne le kot posamična skupina kot nekoč v zgodovini, vsaj kot dana civilizacija. Ne gre več za sonaravni razvoj, v katerem ima tkim. razvoj prednost pred naravo, ampak za takega, v katerem upoštevamo naravne omejitve. Nimamo torej več pravice govoriti o delitvi sveta na razvite deleže in dežele v razvoju, ampak gre povsod za dežele v propadanju. 

Tri možne poti naprej

Imamo kot človeštvo zato tri možnosti:

1. Nadaljevati po dosedanji poti vedno večje proizvodnje, kot da je naravnih virov neskončno dosti in planet Zemljo lahko povečamo, kar žal ne gre. Tako bomo svojim vnukom, morda pa že otrokom prepustili umirajoč planet namesto prijetnega življenja.

2. Ukrepati, kot ukrepajo vlade in velika podjetja, od kar se krize zavedajo, a jo štejejo zgolj za finančno in nepremičninsko, morda za ekonomsko, ne pa za splet podnebne, naravne, pravne, sociološke, psihološke in ekonomske: premikajo stole na palubi Titanica, ki se bliža ledeni gori v megli, namesto da bi korenito spremenili smer potovanja. Planet Zemlja bo zato umrl morda malce kasneje, a tudi.

3. Sprejeti, da smo ljudje in naše gospodarstvo del narave in ne obratno, narava pa zahteva dolgoročno in celovito obnašanje, ki ga je čikaška šola neoliberalizma onemogočala dolga desetletja. Onemogočali so ga že prej, odkar je prevladala ozka specializacija brez dovolj sodelovanja in je nehala veljati zahteva Adama Smitha, da mora gospodarstvo temeljiti na popolni preglednosti, zato na lokalnem trgu brez monopolov in brez delniških družb in družb z omejeno obveznostjo, kajti one ločujejo pravice od obveznosti, za katere bi lastniki vedno morali jamčiti izključno osebno.

Kdor ne razmišlja dolgoročno, težko vidi, da nas reši samo tretja varianta. Živimo pač kot v zamašeni steklenici, v kateri se število prebivalcev podvoji - znotraj npr. ene ure - vsako minuto. Pet minut pred koncem je zato prostora še veliko, minuto pred koncem še za polovico. Lahko smo samo toliko brezskrbni kot tisti, ki je z nebotičnika padel in pri prvem nadstropju še živi, vendar se ne more ustaviti pred uničevalno trdimi tlemi.  

Kaj naj torej storimo?

Potrošniška družba se mora inovirati v varčevalno družbo. To zahteva strukturne spremembe. Alternativa je propad. Ker znamo trgovati, ne potrebujemo več vojn. Znamo se spoštovati, zato ne potrebujemo potrošnje, katere smisel je zgolj razkazovanje, da ne znamo razlikovati resničnih od navideznih potreb, ki onemogočajo mirno in zdravo življenje. Zmogli smo se kot človeštvo razviti od nomadskih plemen do industrijskih držav z atomskim orožjem vse do planetarne civilizacije in spoznanja, da živimo na omejenem planetu z omejenimi viri. Imamo lokalne, nacionalne in mednarodne tipe vprašanj in organov, nimamo pa svetovnih z nad-narodnim pravom.

Zavest človeštva se korenito spreminja. Dojemamo, da ne moremo napraviti vsega, kar hočemo, in to, da imamo več skupnega kot razlik, saj smo vsi ljudje. Če to spoznanje in zavest ter čustvo, imenovano etika soodvisnosti, uveljavimo, bodo naši otroci in vnuki živeli srečno, sicer pa na umirajočem planetu Zemlji.

Torej ne gre enostavno za finančno krizo, vidno v pomanjkanju povpraševanja, v enostranskem in kratkoročnem namesto celovitem obnašanju bančnikov. Gre za preživelost družbeno-gospodarskega koncepta. Je pa ustvaril tudi veliko znanosti in tehnike in tehnologije, da si z njo zmoremo ustvariti novo bodočnost, če le hočemo. Namesto porabe, ki ne upošteva narave in njenih omejitev ter se z njo uničujemo, moramo uporabiti sonaravne zamisli, vrednote, tehnike in tehnologije. (Če bi ZDA uporabila denar namesto za vojno za nafto v Iraku za znane tehnologije za obnovljive vire energije, bi je imela doma več kot dovolj.)

Odprto vprašanje je le, ali se bomo za tako korenito inovacijo samih sebe odločili pravočasno in dovolj celovito, ne le na posamični tematiki, npr. bančni ali pri proizvodnji avtomobilov, pa še to onih po zastarelih, ne več nujnih tehnologijah namesto po novih, sonaravnih.

Literatura, ki opisuje, kako naj kaj storimo, obstaja. Tukaj z njeno pomočjo le na kratko zbadamo, da bi spodbudili hiter nastanek politične volje. Znanje obstaja in se nenehno krepi. Poti nazaj in v enako kot doslej ne moremo uporabiti, ker smo pač na vrvi nad propadom.

Noben specialist nobene posamične stroke ni odveč niti edini dovolj. Med-strokovno ustvarjalno sodelovanje je bistvo vsake demokracije, ne preglasovanje. Ko je šlo za preživetje v teku svetovne vojne, je bil tako hiter prehod od ozke specializacije in samozadostnosti izvedljiv, sicer nacistov in fašistov ne bi premagali in umirali bi še nadaljnji milijoni ljudi. Zdaj gre za podobno nevarnost in za podobno inovacijo, kajti podnebne spremembe avtorji, od katerih se učim za ta prispevek, jih primerjajo z atomsko vojno. Če izbruhne, poti nazaj v normalno življenje sodobne civilizacije ni več. Seveda je taka nagla in korenita sprememba težka, a alternativa je konec, kar je veliko težje sprejeti, upam.

Znanje je in se razvija. A vsi, ki se ukvarjamo z inovacijskimi procesi, vemo, da moramo pričakovati ogromen odpor. Zoper tehnično-tehnološke inovacije, ki so bile tako korenite kot npr. železnica in avto, je bilo veliko odpora, zoper družbene inovacije, kot so npr. demokracija in obvezno javno šolstvo, je bilo odporov še več. Vgrajeni interesi so bili vedno podlaga za dokazovanje proti naprednim spremembam, češ da bodo vodile v ekonomske težave in družbeni nered. Podobno je bilo z odpori zoper pobude, da naj varujemo naravo, kot da s tem ne varujemo samih sebe. Odpori so privedli tako daleč, da celovita prenova danega družbeno-ekonomskega sistema ni več ena izmed izbir, ampak nuja. Učinkovitejše, pravičnejše in bolj ali celo povsem sonaravno gospodarsko in družbeno ter osebno življenje ne bo peljalo v gospodarski polom, ampak iz njega.

Wall Street in podobni centri finančne oblasti, močnejši od držav, koristijo samo drobcu človeštva, ne ljudem. 85% ljudi je še pred sedanjo krizo živelo z manj kot šest dolarji na dan. Indijska rupija ima sicer doma dosti večjo kupno moč kot v tujini, a meja revščine na vasi je uradno pri manj kot desetih dolarjih mesečno.

Bruto domači proizvod, po katerem se ravna industrijsko gospodarstvo, ne pove veliko o uspehu in produktivnosti, še manj o srečnosti in sonaravnosti življenja ljudi, ampak samo o obsegu poslovanja in stroških (prometna nesreča je po njem bolj koristna kot pridelava solate na domačem vrtu). Zamenjati je treba takšno merilo za bolj smiselno. Angleški 'New Economic Foundation' predlaga 'Indeks srečnega planeta; nad ulomkovo črto uvršča zadovoljstvo z življenjem in pričakovano trajanje življenje v zmnožku, pod njo pa ekološki odtis. Po njem je najslabša med 178 državami Zimbabwe, Rusija je 172, ZDA 150, podobno slabo so se odrezale tudi druge industrijske države, prvi je otok Vanuatu. Podobnih novih mer je danes veliko. Važne so, ker se po njih ravnamo, saj se z njimi merimo. Resnično merilo bogastva je torej življenje, ne denar. Najpomembnejše oblike kakovostnega življenja nimajo cene in se ne dajo dobiti na trgu, pa če smo ga doslej šteli za vsemogočnega. Gre za zdrave in srečne otroke, ljubeče družine, skrbne skupnosti, lepo in zdravo naravno okolje. Resnično bogastvo vsebuje tudi marsikaj, kar ima notranjo umetniško, duhovno ali uporabno vrednost, ki je bistvena, da vzdržujemo razne oblike bogatega življenja. Nekatere zadeve imajo, druge nimajo tržne cene. Mislimo na zdravo hrano, rodovitno zemljo, čisto vodo, čist zrak, skrbne odnose, ljubeče starše, vzgojo in izobraževanje, osrečujoče priložnosti pomagati, čas za premislek ipd.

Zato moramo ustvariti gospodarstvo, ki izpolnjuje šest meril gospodarskega zdravja:

12 ukrepov, ki jih predlaga eden od avtorjev, se glasi:

To je videti utopično, a bo izvedljivo, ko bodo ljudje dojeli, da je kriza 2008- le del ledene gore in informacija o pravem spletu kriz. Čas je za prehod od fevdalnega na tržni kapitalizem brez monopolov velikih podjetij in nacionalnih držav nad vsem. V dosedanjem modelu je človeštvo pač pozabilo, da je z ostalo naravno soodvisno, ne nad njo. Če ne bomo v naslednjem desetletju zmanjšali izpustov ogljikovega dioksida za 80%, pač ne bomo imeli kje živeti, kaj piti, kaj jesti in kaj dihati. Kako to rešiti tehnično, je v knjigah zapisano, tu ni prostora vse našteti.

Dajmo zdaj nekaj besede še filozofom za vprašanje, kako vse to izvesti z vidika oblastnih struktur. Ni njihov predlog, naj ukinemo suverenost držav, je pa čas, da uvidimo, da je lahko samo lokalna in mednarodno dogovorna, torej zmore razrešiti samo del dejansko bistvenih vprašanj. Ne zmore, kot kaže praksa, tistih najbolj bistvenih za vse človeštvo, kot so: svetovni mir, konec lakote na svetu, konec gospodarske nadvlade nad večino ljudi, nepismenosti, bolezni, samostojna svoboda ljudi. Svetovna federacija s svetovno vlado, a seveda s poštenim in celovitim vodstvom ter pod nenehnim nadzorom, da ne bi bilo doslej običajnih zlorab oblasti, bi morala prevzeti teme, za katere so nacionalni in mednarodni organi premalo pravno močni in sposobni dati prednost dolgoročnim in široko vplivnim interesom pred kratkoročnimi in ozkimi. Nekaj naddržavnih federacij že deluje kar uspešno.

     Da bi vse to uspelo tudi na osebni ravni, predlagamo, da se načelo družbene odgovornosti z etiko soodvisnosti in ustvarjanjem kot osrednjo vsebino človeškega življenja ter s skrajšanim delovnim časom uveljavi kot splošna praksa namesto doslej običajnih ambicij iz časov navidezno namesto celovito inovativne družbe. Za osebne prejemke ponavljamo predlog izpred 22 let: vsak občan je delničar celotne družbe, da ima minimalni dohodek po USOP, vsak zaposleni je delničar organizacije, v kateri dela, po načelih zadrug iz Mondragona in ESOP, ima plačo za redno delo in inovacijski dohodek, kadar je koristno ustvarjalen. 

Avtor:

Ddr. Matjaž Mulej, zasl. prof.,

Ekonomsko poslovna fakulteta Univerze v Mariboru,

Predsednik Strokovnega sveta in Znanstveno-raziskovalnega centra inštituta IRDO