Intenziven kolorit, pastozni in tekoči, razpršeni nanosi, abstrakcija ter podrejena figuralika z nakazano realistično maniro, barvni ekspresionizem, metafizično slikarstvo… Nenazadnje pa preprosto umetnost - življenje makedonske umetnice, ki od leta 1990 živi v Sloveniji, "kajti njena izpoved je življenje". 
»Predalčkanje, vendar čemu le?«, je v predstavitvi slikarke poudarila Maja Marinkovska, absolventka umetnostne zgodovine. Slike vendar govorijo, sporočajo, vsakemu gledalcu na svoj način, zatorej dopuščajo mnogo interpretacij. Ob subjektivni razlagi je gledalec namreč že vpet v interaktivni odnos s sliko in zatorej dejaven, nikakor pa ne ravnodušen.
Morda smo prevečkrat že slišali za geografski dejavnik, ki vpliva na umetnikov opus oz. njegov slog, vendar genius loci ali »korenine kraja« dejansko obstajajo. V misli se nam prikradejo beneški slikarji, pri katerih se posebej opeva njihov kolorit, ki je »kovinski, beneško rdeč…«. Pomislimo morda tudi na primorske slikarje, ki v slovenskem prostoru »izstopajo« z »mediteransko« barvitostjo. Prostor, iz katerega slikar izhaja, je močen slikarski element, bivajoč predvsem v nezavednem. Zatorej kamorkoli slikar gre, nosi s sabo to »dušo kraja«. S potovanji in bivanji v različnih deželah pa se tudi dojemanje krajine spreminja, kar nam Svetlana Jakimovska Rodić nazorno pokaže z deli, ki so nastala v Avstriji in na Finskem. 
Figure se pojavljajo skoraj na vseh njenih slikah, vendar so skrivnostne, kakor da jih tančica prekriva ali pa odstira. 
Neskončnost krajine, "nedoločljivost horizonta", odsevi figur, moč barve, ki prežema… in misel o tistem, ki se skriva znotraj oziroma onkraj… Svetlana je spoznala: »Prostori onkraj so prostori svobode in lepote…«  

Komu pripisujete največ možnosti za zmago na volitvah za predsednika Socialnih demokratov?

Borutu Pahorju. Igorju Lukšiču. Patricku Vlačiču. Zlatku Jenku. Ne vem.