Prestrašen človek je idealen potrošnik

Pogovor z dr. Aleksandrom Zadelom, specialistom klinične psihologije o finančni krizi in krizi vrednot

Doktor Aleksander Zadel iz  Kopra je specialist klinične psihologije. Doktoriral je iz psiholoških znanosti in osem let delal v zdravstvu in se pretežno ukvarjal z boleznimi odvisnosti, preventivo in zdravim načinom življenja. Kasneje se je podal v gospodarske vode, kjer je bil odgovoren za kadrovanje in razvoj kadrov.  Predava in raziskuje na Primorski Univerzi. Po vseh pridobljenih izkušnjah se je odločil ustanoviti Inštitut za osebni razvoj Corpus, Anima, Ratio, ki ljudem vseh starosti ponuja izoblikovanje celostne, avtonomne osebnosti, sposobne sprejemanja zrelih in ustreznih odločitev.  

Svetovna finančna in gospodarska kriza trka na vrata slovenskih domov. Kako se soočiti z njo na čustvenem, psihološkem nivoju?

»Vsaka generacija je imela in preživela svojo krizo ali krize. Naša generacija je preživela vojno za Slovenijo. Ta seveda ni bila tako dramatična kot druga svetovna vojna, ki je zaznamovala generacijo naših staršev ali starih staršev... Zagotovo bomo prav zaradi aktualne krize postali notranje bogatejši in zrelejši. Tudi bolj modri bi znali postati, kajti človek ne postane modrejši, če živi pod steklenim zvonom in brez izkušenj gleda, kaj se dogaja drugim. Modrega ga naredijo življenjske izkušnje, če jih zna pravilno vključiti v svojo osebnost - v svoj jaz. Mislim, da je ključni element, ali če želite vzrok sedanje krize, pohlep. V bistvu smo doslej živeli preko svojih finančnih meja. Bistvo katerega koli kredita ali vrednostnega papirja je, da živiš od  nečesa, česar nimaš, od nečesa fiktivnega, izmišljenega. Če si danes privoščiš nekaj, kar bi si dejansko z varčevanjem lahko privoščil šele čez recimo deset let, pomeni, da deset let uživaš nekaj, kar ti ne pripada. A dopovejte to danes ljudem...Sedaj v krizi izgubljamo predvsem tisto, česar nikoli nismo imeli. Iluzije.« 

Že, že, ampak to je bolj slaba tolažba za večino, ki bo zaradi nezmožnosti plačevanja kredita  naenkrat ostala brez vsega, morda celo brez strehe nad glavo...Kako jim pomagati, da bodo kljub temu ohranili notranje zadovoljstvo?

»Glede tega sem precej zahteven sogovornik. Človeška stiska zaradi morebitnega pomanjkanja se začne že zdavnaj pred dejanskim pomanjkanjem. Verjetno se vsaj polovica ljudi danes grozljivo boji, kako bo preživela naslednje leto. Tistega, ki dejansko trpi pomanjkanje, z vidika osebne stiske seveda povsem razumem. Vendar je večino neupravičeno strah. Tudi mene je strah, saj rabim dosti več kot recimo pest riža in dva litra vode na dan. A koliko več je to? Tega pa ne vemo, a ne!? Ta kriza, ki jo trenutno oglašujejo po vsem svetu, je kriza posebne vrste. Se spomnite, kako smo bili pred tremi leti prestrašeni zaradi ptičje gripe? Takrat je vsak odgovoren človek dobesedno prisilil osebnega zdravnika, da mu je predpisal zavojček Tamifluja. Da ga je imel doma za vsak slučaj, če bo ptičja gripa.  A slučajno veste, če so lani v Sloveniji našli okuženega laboda? So ga našli. A večina tega ne ve. Pred tremi leti pa smo vedeli vsi po vrsti in to za vse okužene labode v Nemčiji, Franciji, Bolgariji, ne le v Sloveniji... Budno smo spremljali njihove okužbe in smrti. Sedaj pa se vprašajmo, čigav interes je bil takrat v ospredju? Interes ljudi, da bi se zaščitili pred boleznijo ali interes farmacevtskih multinacionalk, ki je od te krize imela neznanski profit. Enako velja za današnjo krizo, pa naj bo finančna, zaradi nove gripe, sarsa ali česa tretjega. Trgovci nas vabijo k nakupom, k pripravi zalog za hude čase. Seveda tudi jaz ne vem, kaj se bo dejansko dogajalo, pomirja pa me, da je panika, ki se ustvarja, povsem nerazumna. Zavedati se moramo, da so multinacionalke zainteresirane, da je ljudi strah. Prestrašen človek je idealen potrošnik.«  

Kaj pa kriza vrednot

»V krizi smo ljudje, ne vrednote. Morda so v krizi institucije, ki naj bi predstavljale vrednote. Opozarjajo nas, da prihaja do krize vrednot,  a poglejte: tudi pred dva tisoč leti je ljudem poštenje pomenilo isto kot nam, enako velja za ljubezen. Tako tudi danes, kot takrat vemo, kaj moramo početi, če želimo biti pošteni, oziroma, če smo zaljubljeni. S tega vidika torej ni nobene krize vrednot. Smo pa v krizi ljudje, ker ne znamo živeti v skladu z  vrednotami. Zaradi tega se slabo počutimo. Ker pa se slabo počutimo, bi radi goljufali. Radi bi bližnjice. To goljufanje nas je pripeljalo tja, kjer smo sedaj, ko je končno jasno, da ne moremo živeti na račun nečesa, kar ni naše. Pridobivanje denarja iz nič se je moralo enkrat ustaviti. Ko sem bil otrok, ni bila nobena tragedija, ker nismo imeli lastnega stanovanja. Naša družina si ga enostavno ni mogla privoščiti. Živeli smo v najetem stanovanju. To, kar se dogaja sedaj, je čista paranoja, da mora vsak imeti lastno stanovanje. Zopet smo pri lobijih: nepremičninarjem še kako ustreza prepričanje vsakega Slovenca, da za osamosvojitev potrebuje lastno stanovanje.«        

A kako naj si nekdo z zgolj petsto evri  plače na mesec privošči najeto stanovanje za tristo ali celo več evrov?

»Ne more si ga privoščiti! Saj to je vendar iluzija, da mora vsak imeti svoje stanovanje! Lobi nepremičninarjev je skupaj z efektom t.i. Jazbinškovega zakona dosegel, da večina ljudi razmišlja kako vsak suveren človek obvlada svoje življenje šele v tistem trenutku, ko ima svoje stanovanje. Napačno je razmišljanje, kako posamezniku pripada tak in tak avto in take in take dobrine, da ni srečen, če vsega tega nima. Seveda bi bil tudi jaz takoj za to, da bi mi moji starši kupili stanovanje, ali mi zgradili hišo. Kljub temu, da mi je niso, se nisem usedel v kot in se jokal in smilil samemu sebi. Nekateri se recimo jokajo, ker ne najdejo službe. Vsak jo lahko najde - ampak vprašanje je, kakšna bo, za kakšen denar bi bil pripravljen delati. Primerna služba je tista, s katero lahko spodobno preživim. Če ta ne zadostuje, si bom našel še dodatno delo. Ne skrbijo me tisti, ki pravijo, da ni dela, resnična skrb gre tistim, ki delajo in s plačo ne morejo spodobno preživeti sebe in svoje družine.« 

Izbira človeka sili v stisko     

»Ja, avtomobilistični lobi nas sili k nakupu sanjskega avtomobila, ki naj bi nas osrečil in pokazal, da smo uspešni, nepremičninski lobi nas sili v prepričanje, da se lahko osebno cenimo in spoštujemo šele takrat, ko smo rešili svoj stanovanjski problem. Tu so še oblačilna, kozmetična, medicinska industrija. Zame je največja sprevrženost potrošniške družbe estetska kirurgija iz ničemrnosti. Še ne tako daleč nazaj je bilo jasno, da si pač tak kot te je naredila mati narava. Odkar pa obstaja možnost kirurških popravkov telesa, je to da si »grd«, tvoja osebna izbira ali osebni neuspeh. Tako je  človek postavljen pred izbiro, da ostane »grd« in zato neuspešen v življenju, oziroma, da gre pod nož lepotnega kirurga, in je potem tak, kot si želi, kar je pogoj, da je potem lahko uspešen. In tu se pojavi stiska ljudi, ker ne vemo, kaj si v življenju resnično želimo in nam to sporoča nekdo drug. Kdo? Multinacionalke!«      

Kako torej otroku pomagati k čimbolj pogostemu doživljanju sreče?

»Najtežje je otroka naučiti prijateljstva s samim seboj. Šele, ko je prijatelj s samim seboj, je lahko prijatelj z vsem svetom. Starši in šola otroka ne učijo, kako naj se ima rad in kaj naj počne, da bo zadovoljen s samim seboj. Prepogosto ga učijo, da so oni tisti zaradi katerih je srečen ali nesrečen. Starš, ki narobe razume svojo starševsko vlogo, se na otroka jezi ne glede na to kaj otrok počne, pač v skladu s svojim razpoloženjem. Podobno učitelj išče večinoma neznanje in s tem otroku kaže otrokovo nesposobnost. Ko starš pritiska na otroka in od njega zahteva tak in tak uspeh - ker mu seveda želi dobro - mu s tem kaže, da ni zadovoljen z njim. In peklenski krog je sklenjen.«    

Znani ste po mnogih modrih mislih: ena teh je, da »ljudje v nedogled ponavljajo eno in isto vedenje, pričakujejo pa vedno drugačne posledice«...

Ta misel ni moja. Gre zgolj za preprosto definicijo norosti. Samo nor človek pričakuje, da bo po stotih poskusih, ko poskušamo nekomu neuspešno nekaj dopovedati na en način, potem to razumel. Ljudje se pogosto znajdemo v situaciji, da vpijemo »stokrat sem ti že rekel, da se pojdi učit!«, niti pomislimo pa ne, zakaj bi stotič ta stavek deloval, če devetindevetdesetkrat prej že ni. Jaz še nobenega otroka nisem videl v vrsti pred blagajno v trgovini, ki bi žugal svojemu staršu češ »stokrat sem ti že rekel, da mi kupi tisto čokolado!«. Otrok preizkusi različne načine in ko najde tistega, ki običajno deluje, tega potem uporablja, pa naj je to jok, izsiljevanje ali agresija. Za drugačne posledice moramo torej spremeniti svoje vedenje. Otroci znajo to bolje od nas staršev.« 

MISEL: »Bolj natančno kot bomo opredelili svoje cilje, želje, interese ali potrebe, večja je verjetnost, da jih bomo dosegli,« dr. Aleksander Zadel. 

MISEL: »Prestrašen človek je idealen potrošnik,« dr. Aleksander Zadel.      

Izpostavljamo

Anketa

Vreme

18°C

delno oblačno
veter: 4 m/s

Četrtek
15°C / 27°C

Petek
17°C / 23°C

Sobota
14°C / 22°C

Današnji dogodki

Facebook