Gre mar za energetsko potrato?

Nedoločljivost meja med uporabnostjo, učinkovitostjo in estetiko

Ko se je konec novembra minulega leta v Kopru mudila poslanka Evropskega parlamenta dr. Romana Jordan Cezelj, je na predavanju o podnebnih spremembah govorila o globalnih, evropskih in slovenskih ukrepih za ublažitev posledic segrevanja ozračja. Med tem, ko nas že ptice opozarjajo, da je globalno segrevanje na prvem mestu posledica človekovega prekomernega poseganja v naravo, si nekateri še vedno zatiskajo oči in polnijo ušesne odprtine s kakovostno vato. Evropska politika je že oblikovala cilje energetsko-podnebnega paketa za prilagajanje podnebnim spremembam, v tukajšnjem okolju pa vedno znova buri duhove precej agresivno poseganje z new age arhitekturnimi prijemi. Že skozi ''energetski pol'', kot ga imenujejo nekateri se brez dvoma manifestira karakter tistih, ki posredno o podobi planeta Zemlje odločajo in nad njim sploh ''skrbno'' bedijo. Vse besede, ki tečejo o možnih posledicah podnebnih sprememb na slovenski obali in ukrepih, s katerimi bi lahko vplivali na pravično podnebno politiko, spominjajo naravnost na monolog z znanim končnim izidom. V razpravi, kolikor jo pač je, udeleženci opozarjajo na odgovornost stroke, a tudi laične javnosti. Zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, zvočne ter svetlobne polucije in podobno ne bo moč doseči brez skupnega, novega in konkretnega načrta. 

Ekonomski vidik onesnaževanja okolja

Zmanjšanje onesnaževanja okolja običajno ne rešujemo v skrajnih alternativah: da ali ne. Zmanjševanje večjega onesnaževanja okolja zahteva tudi večje stroške. Popolnoma čisto okolje je zelo drago. Nekateri trdijo, da je zmanjšanje onesnaževanja okolja potrebno le v primer, če se stroški zanj vrnejo v obliki novih inesticij. Ta princip je poznan kot analiza stroškov in koristi (angl.: Cost-benefit analysis). Vzpostavlja ravnotežje med stroški potrebnimi za zmanjšanje onesnaženja in stroški življenja v onesnaženem okolju. Stroške, ki so potrebni za zmanjšanje onesnaženja je razmeroma lahko oceniti: je dejansko vsota vseh stroškov strategij in posegov v zmanjšanju onesnaženja. Obsega stroške analiz kvalitete okolja in kmetijskih pridelkov, čistilnih naprav, spremembe tehnologij in postrojenj, premike postrojenj in prometnic. Analiza stroškov življenja v onesnaženem okolju je težavnejša in jih ni lahko kvantificirati.

Ti stroški niso pokriti s strani podjetnikov, zato jih v ekonomiki imenujemo zunanje stroške (eksternalije). Onesnaženje vpliva na človekovo zdravje in ti stroški vključujejo stroške zdravljenja, izgube dela zaradi bolezni, zmanjšano produktivnost, zgodnjo umrljivost. Vendar ti stroški vključujejo le ekonomske postavke in ne upoštevajo človekovo trpljenje. Opisani princip stroški-koristi izhaja iz predpostavke, da celotna družba mora plačati zunanje stroške, ki pri tem nastajajo. Upravni (državni) organi morajo sprejeti tako stroge standarde za varstvo okolja, da se maksimalno zmanjšajo zunanji stroški. V tovarni so npr. instalirane čistilne naprave. Povišani stroški proizvodnje gredo na račun potrošnika (višja cena izdelka). Vzporedno s tem bo potrošnik prihranil, ker se bodo znižali zunanji stroški. V opisanem principu ostajajo nerešena cena eksternalij, določitev deleža (%) bolezni zaradi onesnaževanja in vrednost življenja posameznika. Ekonomski dejavniki niso edini, ki vplivajo na kvaliteto življenja (npr. možnost rekreacije...).

Zmanjšanje onesnaženja povečuje stroške produkcije. Posledice so lahko stečaji podjetij in brezposelnost. Vendar obstaja prepričanje, da mnogo novih delovnih mest nastaja z razvojem industrije čistilnih naprav. Ni podatkov, da bi poostreni zakoni s področja varstva okolja, prispevali k močnemu begu industrije v države z bolj permisivno zakonodajo, saj so prevladujoči dejavniki v produkciji še vedno trgi, strokovna delovna sila in pa dostopnost surovin.

Temeljni princip varstva okolja v Evropski uniji je, kdor onesnažuje, naj tudi plača. Smernice EU, ki pri tem veljajo pa so:

Zakaj moramo zmanjšati škodljive emisije?

Npr. cestno motorni promet je velik onesnaževalec zraka, saj prispeva večino škodljivih emisij ogljikovega (mon)oksida (CO), dušikovih oksidov (NOx) in nemetanskih hlapnih organskih spojin (NMVOC) ter pomemben delež toplogrednih plinov ogljikovega dioksida (CO₂) in dušikovega dioksida (NO₂). Zadeve za izboljšanje zraka se iz leta v leto bolj zaostrujejo, da bi omejili škodljive posledice. Tako za Evropo predvideva protokol o zmanjšanju kislenja okolja, etrofikacije in prizemnega ozona, ki izpolnjuje zahteve Konvencije ZN o čezmejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje, zmanjšanje emisij do leta 2010 (glede na stanje na leto1999) za NOx za 41% in VOC za 40%. Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov zahteva tudi Kiotski protokol h Konvenciji ZN o spremembi podnebja. Slovenija mora po Kiotskem protokolu v obdobju med 2008 do 2012 glede na stanje v letu 1996 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 8%. Poleg tega je treba zmanjšati koncentracije prizemnega ozona, ker te na vseh merilnih točkah v Sloveniji presegajo dopustne mejne vrednosti. V prihodnje bo več pozornosti namenjene benzenu, katerega najpomembnejši vir je promet; zanj nova EU zakonodaja zaostruje mejne vrednosti emisijskih koncentracij. Za spremljanje emisij prometa so strokovnjaki po naročilu Ministrstva za promet oblikovali računski model, ki temelji na podatkih o gostoti in strukturi prometa oziroma vozil na državnih cestah in na onesnaževanih parametrih prometa. Tako so bile ugotovljene emisije za 56 kategorij vozil in za vsakega od več kot 2000 cestnih odsekov posebej. Ker v Sloveniji ni ustreznih podatkov o prometu na lokalnih cestah, so te emisije ocenili bilančno z upoštevanjem podatkov o povprečju letnih voženj različnih vozil. 

Rezultate ugotovitev po tem modelu je mogoče strniti v naslednji prikaz:

Obnovljivi viri energije

Kar se je pokazalo za odločilen dejavnik pri razvoju svetovnega gospodarstva, se nam danes vrača v obliki bumeranga. Nafta je uresničila marsikatere sanje človeštva izpred nekaj več kot 100 let, a mu hkrati povzročila nemalo preglavic. Ta surovina je postala tako zelo pomemben del družbe, da ni pomembna samo v energetskem sektorju, pač pa se je zažrla mnogo globlje. Danes se skoraj vse vrti okoli tega dragocenega energenta in surovine za različne izdelke - vpliv naftnega lobija na politike držav je izjemen. Toda kako dolgo še? Z vseh koncev prihajajo opozorila, da je hitrost izgorevanja fosilnih goriv (torej tudi naftnih derivatov) že dosegla in celo presegla nosilne zmogljivosti našega planeta. V manj kot 300 letih je človeštvo izčrpalo približno polovico zalog fosilnih virov energije.

Največji problem so spremembe svetovne klime, h katerim po mnenju številnih avtorjev največ prispeva ravno sežiganje fosilnih goriv in s tem oddajanje ogromnih količin ogljikovega dioksida (CO₂) v ozračje.

Ta plin je glavni krivec klimatskih sprememb, saj se z njegovim vnosom v atmosfero dodatno krepi učinek tople grede in se tako posledično zvišujejo povprečne globalne temperature planeta. CO₂ se po nekaterih ocenah vrača v ozračje 1000-krat hitreje kot pred industrijsko revolucijo, a to očitno še ni dovolj za korenitejše spremembe. Udobje neobnovljivih energetskih virov se nam zdi samoumevno, saj zadovoljuje kar 90 odstotkov svetovnih energetskih potreb, hkrati pa se človeštvo zaveda, da so zaloge omejene. Po ocenah strokovnjakov je zalog nafte in plina za okoli 50 do 100 let, premoga pa za okoli 350 let. 

Obnovljivi viri - nujnost za človeštvo

V osnovi so vsi viri obnovljivi, le da se nekateri obnavljajo hitreje oz. so neizčrpni (sončna energija), drugi pa potrebujejo za ponoven nastanek milijone let. Tako se definicija neobnovljivo/obnovljivo opredeljuje z vidika trajanja človekovega življenja in intenzivnosti rabe virov. Ni težko ugotoviti, da bodo dolgoročno prevladali obnovljivi viri energije (OVE). Razlog za to je sila preprost - končnih virov ni možno v nedogled koristiti in tako druge izbire ni! 

Zemlja od Sonca sprejme ogromne količine energije, ki daleč presegajo potrebe človeštva. Ogrevanje planeta povzroča vetrove, ti ustvarjajo valove. Sonce poganja krog evapotranspiracije in s tem ustvarja hidrografsko omrežje, katerega energija predstavlja danes največji delež obnovljive električne energije. Sončna energija se preko fotosinteze shranjuje tudi v rastlinah, ki nudijo velike količine energije v obliki biomase (od lesa do oljne ogrščice - ogrevanje, elektrika in tekoča goriva). Za proizvodnjo elektrike je danes na voljo tudi energija plimovanja, ki je posledica medsebojnega vpliva Sonca in Lune. Vidimo, da so vsi naravni tokovi energije povezani ter se tako ne iztrošijo. Primerjava količin različnih vrst sončne energije s fosilnimi potrebami človeštva je prikazana na spodnji sliki. Ljudje porabimo izjemno majhen delež in ravno ob pogledu na to sliko moramo priti do zaključka, da je možno spremeniti vzorce energijske oskrbe. Hitra (po)raba fosilnih goriv se odraža na eni strani v onesnaževanju in porušenju naravnega ravnovesja, po drugi strani pa človeštvo spravlja v dodatno neprijeten položaj. Zavedati se namreč mora, da če ne bo pravočasno našlo nadomestka energije, se bo moralo pripraviti na porušenje celotnega sodobnega načina življenja. 

Slika: Fosilne potrebe človeštva v primerjavi z različnimi pretvorbami sončne energije

Grožnje, ki izhajajo iz porušenih ekosistemov, bi morale biti glavni faktor spodbujanja takojšnjega ukrepanja in prehoda k OVE, ki z obstoječimi in tudi že preizkušenimi tehnologijami nudijo varno, zanesljivo, čisto, lokalno in stroškovno učinkovito alternativo za vse naše energetske potrebe. Skupaj z ukrepi na področju energetske učinkovitosti in predvsem z racionalnejšo rabo energije lahko OVE zadovoljijo prav vse človekove energetske potrebe. 

OVE so eden od nosilnih stebrov trajnostno sonaravnega razvoja človeštva. Lokalno, regionalno in globalno zmanjšujejo uničevanje okolja, zmanjšajo ali popolnoma odpravijo odvisnost od uvoza energije, omogočijo konkurenčnost različnih industrij ter pozitivno vplivajo na regionalni razvoj in zaposlovanje. Dodatno prednost predstavljajo tehnologije za proizvodnjo in uporabo OVE, saj niso tako konvencionalno vezane na infrastrukturno omrežje - možno jih je bolj decentralizirano proizvajati in koristiti. 

Prednosti obnovljivih virov energije

Sklepati gre, da ne bomo našli nikogar, ki bi dvomil o prednostih OVE proti končnim virom energije. Vseeno pa je potrebno bolj konkretizirati, kakšne so te prednosti. Posebej izpostavlja trajnost, velik potencial in enakomerno porazdelitev OVE (brez geopolitičnih in državnih ovir). Seveda ne gre pozabit na morebitne pomanjkljivosti obnovljive energije - časovna spremenljivost moči in energije virov ter drago shranjevanje energije ob hkratni nizki gostoti moči na površino. Študija building markets and capacity opravljena pred nekaj leti nekoliko bolj konkretizira glavne prednosti in jih kot take opredeli na treh nivojih: 

a) Obnovljive energije prispevajo k povečani zanesljivosti oskrbe z energijo.

Prednostni nalogi Zelene knjige o energetski varnosti (Evropska komisija izdala v letu 2000) sta večja raba OVE in energetska učinkovitost, ki bosta omogočili zmanjšano odvisnost EU od uvoza nafte iz nemirnih območij sveta (Bližnji vzhod, Venezuela, Afrika ...). Uvoz danes znaša nekaj nad 50%, projekcije pa kažejo, da bo čez dve desetletji ta že dosegel 70% (v kolikor se ne bo pravočasno ukrepalo). Povečana odvisnost od drugih držav oz. delov sveta lahko povzroči številne ekonomske, socialne, ekološke in varnostne probleme. Dolgoročno je rast cen fosilnih goriv neizbežna, svetovni trg pa izredno občutljiv na tovrstna nihanja, kar zbuja nemalo skrbi glede ekonomske in politične stabilnosti velikega dela sveta. OVE ponujajo širši izbor virov energije, ki posledično tudi zmanjšujejo odvisnost od uvoza in s tem preprečujejo ali vsaj zmanjšajo regionalne in globalne energetske krize.

b) Od vseh energetskih virov imajo obnovljive energije najnižji okoljski vpliv.

Ne smemo se slepiti, da proizvodnja energije iz obnovljivih virov v okolju ne pušča odtisov, vendar so ti v primerjavi z vsemi ostalimi viri precej manjši; sploh če v račun vzamemo podnebne spremembe kot posledico rabe fosilnih goriv in možne katastrofalne nesreče pri jedrskih elektrarnah.

In ravno obnovljivi viri energije so edina rešitev za podnebne spremembe. Predpodana ‘'alternativna'' pa povsem upravičena, saj je dandanes tovrstna energija stroškovno učinkovita, konkurenčna in zanesljiva. V primerjavi s konvencionalnimi energenti izkazuje obnovljiva energija nižjo vsebnost ogljika. EU bo, v kolikor se bo zamišljeni načrt uresničil, leta 2010 z OVE pokril 12 odstotkov celotne porabe energije in tako izpolnil 95 odstotkov prihranka ogljikovega dioksida, potrebnega za uresničitev obvez iz Kiotskega protokola. 

c) Obnovljive energije nudijo sonaravni energetski razvoj širom sveta.

V boju za naš planet predstavljajo OVE zares pomemben segment, saj je energija glavna skrb zagotavljanja trajnostnega razvoja in zmanjševanja revščine.

Pomembnost energije se odraža praktično na vseh nivojih ekonomskega in socialnega razvoja, kot so npr. prehranjevanje, voda, kmetijstvo, zdravstvo, izobraževanje ipd. Velik problem predstavlja nesorazmerna raba energije v razvitih državah in državah v razvoju, saj jo prve na prebivalca porabijo kar šestkrat več. Ker se potrebe po energiji naglo povečujejo predvsem v državah v razvoju, lahko pričakujemo številne probleme, če se razmere ne bodo uredile. Rešitev obstaja, saj lahko ob hkratnem dopuščanju razvoja manj razvitih delov sveta izpolnimo tudi cilje trajnostnega razvoja na globalni ravni - tj. z OVE in izboljšano energetsko učinkovitostjo. 

Industrija OVE je v Evropi že dosegla za več kot 10 milijard evrov prometa in je leta 2004 zaposlovala nad 200.000 ljudi, kar je največ v svetu. Povečanje proizvodnje in porabe OVE vpliva tudi na ceno energije, saj je ta v zadnjih letih drastično padla in je postala konkurenčna fosilni energiji. Izjemnega pomena je možnost pridobivanja in koriščenja OVE na lokalni ravni, s tem pa pridobivata tako lokalno gospodarstvo kot socialni segment (zaposlitve, zaslužek ipd.).

S hitrim razvojem tehnologij se postavljajo novi mejniki tudi za energijo iz obnovljivih virov. Vedno bolj aktualno je vključevanje teh v velike sisteme energetske oskrbe. Distribucija npr. elektrike sloni na velikih proizvodnih enotah z močjo nekaj 100 MW in dokaj togem omrežju, ki je centralno vodeno. Nasprotno nudijo OVE prostorsko precej bolj razpršeno (decentralizirano) pridobivanje energije, saj se nahajajo bližje končnemu uporabniku. 

Tovrstno pridobivanje in prenos energije k uporabnikom pa ima kar nekaj prednosti:

Izpostavljamo

Anketa

Vreme

-2°C

delno oblačno
veter: 6 m/s

Nedelja
-6°C / -2°C

Ponedeljek
-5°C / 1°C

Torek
-8°C / 2°C

Današnji dogodki

Facebook