Kakovost visokega šolstva in ali naj bo diploma res kar darilo?

Komentar mag. Andreja Stijepića

Nedavna razprava o osnutku Zakona o univerzi (ZU), pripravljen pod okriljem slovenske rektorske konference samo še nadgrajuje obstoječe nejasnosti o ureditvi tega področja. Ko se nekateri zaposleni na univerzi navdušujejo nad predlogom, se spet drugim ponuja kar nekaj vprašanj ter pomislekov glede ZU in kasnejše kakovosti visokega šolstva.  

Lepo opremljeno prispodobo »Naše surovine so sive celice«, lahko končno prevedemo v kakovost gospodarstva neke države, kakovost visokokvalificiranega kadra, ki je po možnosti tudi zaposljiv in sploh stanje visokega šolstva v slovenskem prostoru.

Slovenija bo lahko uspešna in sploh konkurenčna, če bo v bodoče uspela razviti raziskovalno okolje in ne nadaljevati z konkurenčnostjo med obstoječimi entitetami, ki so posledica ta hip treh živih univerz. Le tako se bomo pričeli pomikati h kakovostnemu okolju visokega šolstva, ki bo kasneje ponudil raven primerljivo ne samo evropskemu, temveč tudi svetovnemu znanstveno - raziskovalnemu pogledu. 

Vendar razloge za obstoječe stanje visokega šolstva gre iskati v Svetu za visoko šolstvo in njegovemu senatu za akreditacijo, ki je prerasel v nekakšen glasovalni mehanizem z vnaprej znanim izidom. Vsaj kar zadeva akreditacije zavodov in študijskih programov. Vzpostavljanje oz. potrjevanje le teh pa kot kaže ni ravno odvisno od moči argumentov pač pa od povsem političnih vzvodov, ki jih lahko ocenimo kot nepotrebne in vprašljive. Tendenca pa bi lahko bila obarvana tudi drugače, in sicer z umirjenim in bolj pretehtanim razvojem visokošolskega prostora. 

Nekateri predstavniki omenjenega sveta pravijo, da ima nastajanje kakovostnih visokih šol vse zakonitosti o katerih lahko presodijo le izvedenci. Zelo spodobno bi se bilo ravnati po modelu nekaterih članic EU, kjer se nacionalni organ, ki odloča o ustanovitvi univerz, sestoji iz uglednih mednarodno uveljavljenih strokovnjakov in tako odločanje prepustiti suverenim, kar se da neodvisnim, še zlasti pa argumentiranim načelom. Seveda pa ima lahko organ, upoštevajoč strokovne službe, podobo tako imenovane Agencije za akreditacijo.

Agencije so bile aktualne že v času, ko se je v slovenski prostor pričelo vpenjati principe bolonjske novele Zakona o visokem šolstvu, a kot kaže se tistikrat niso najbolj posrečeno prijele. Predvsem ne velike večine tistih, ki so za kakovost visokega šolstva prevzeli krmilo v roke in se vse do danes, navzlic potrebam in izpetemu načinu vrednotenja, ne odločijo za izboljšave.

Tako visokošolski in univerzitetni sferi, kakor tudi širši javnosti postaja jasno, da je obstoječe stanje vrednotenja nujno potrebno spremeniti. Predlog ZU uvaja nacionalni organ za kakovost visokega šolstva, ki je pristojen za celotno visoko šolstvo. A spornost takega organa je njegova zgolj nadzorstvena funkcija, saj naj bi postavil le najpomembnejša merila visokošolskega prostora, nato pa bi preverjal ali jih univerze upoštevajo. Dejanska eksterna neodvisna akreditacijska funkcija obstane, saj jo predlog ZU prenese kar na same univerze.

Seveda pa se ponudi vprašanje glede vzpostavitve nacionalnega organa, ki bo v okviru agencije sprejemal neodvisne strokovne odločitve. Po besedah člana senata Sveta za visokošolstvo, je predlagana rešitev v izhodiščih ZU nekoliko drugačna kot osnutek ZU. To pa brez dvoma ustvarja ugodno okolje opremljeno z obilo dileme in sploh skepse. Rešitev se v tem primeru kaže v močni strokovno ohranjeni drži članov predvidene agencije, ki pa žal po drugi strani izziva vprašanje glede vsebinske presoje kakovosti študija. 

Izpostavljamo

Anketa

Vreme

1°C

pretežno jasno
veter: 6 m/s

Ponedeljek
-3°C / 3°C

Torek
-5°C / 4°C

Sreda
-6°C / 4°C

Današnji dogodki

Facebook