Laskav naslov Osebnost Primorske 2008 Borisu Pahorju!

Slovesna podelitev naslova osebnost Primorske 2008 v portoroškem Avditoriju

Včeraj je v Avditoriju Portorož že četrto leto zapored potekala slovesna podelitev naslova osebnost Primorske. Naslov osebnosti Primorske so bralci Primorskih novic in poslušalci Radia Koper letos namenili slovenskemu pisatelju iz Trsta, Borisu Pahorju, kateremu so obiskovalci včerajšnje podelitve namenili kar dve stoječi ovaciji.

Tržaški pisatelj Boris Pahor pa je tudi letošnji dobitnik nagrade Premio Napoli, ki jo v Italiji podeljujejo za najboljši tuji roman. Bralce je prepričal s knjigo Nekropola, ki je že kmalu po izidu postal uspešnica, več tednov na vrhu lestvice najbolje prodajanih knjig. V tem delu je Pahor izpisal svojo taboriščno izkušnjo in naslikal pretresljivo podobo vojnega genocida. Tudi sicer je Pahor v tem letu doživel izjemno naklonjenost bralcev in medijev po celi Evropi. V decembru sta Univerza v Ljubljani in Filozofska fakulteta  častni doktorat podelili "velikemu eruditu in humanistu, katerega intelektualna ter moralna in etična drža, pa tudi življenjska in delovna energija, nam je lahko za zgled."

Poleg Borisa Pahorja, pa se je na včerajšnji prireditvi v Avditoriju za naslov osebnosti Primorske potegovalo še enajst kandidatov, ki so na razne načine zaznamovali bodisi Primorski bodisi vseslovenski prostor. Ti so bili Robert Rogič, Andreja Bogataj Krivec, Iztok Mlakar, Matjaž Čenuta, Ingrid Mahnič, Iztok Peroša, Roman Starman, Vasilij Žbogar, Vilma Brajnik, Neva Zajc ter Matjaž Markič.

Poleg izbora primorske osebnosti 2008, pa smo obiskovalci včerajšnje slovesnosti bili priča tudi pestremu spremljevalnemu programu, katerega je vodila novinarka Nataša Benčič. Na prireditvi smo tako prisluhnili Rudiju Bučarju, Aniki Horvat, Kvartetu 7+,  Big Bandu Roberta Vatovca in se dodobra nasmejali nastopu Borisa Kobala.

Dogajanje na prireditvi pa si lahko pogledate v zgornjem video posnetku.

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani je ob lanski podelitvi častnega doktorata Borisu Pahorju, tako strnila življenjsko pot  velikega človeka in intelektualca:

Boris Pahor se je rodil v Trstu 26. avgusta 1913. Kot sedemletni deček je doživel prvo travmo narodne mržnje, ko so italijanski škvadristi še dve leti pred nastopom Mussolinijevega režima 1920 napadli in zažgali mogočno stavbo slovenskega Narodnega doma v Trstu, kjer so imele sedež najpomembnejše slovenske liberalne ustanove, ki jo je po Fabianijevih načrtih slovensko tržaško meščanstvo s svojim denarjem postavilo v središču mesta in je postalo simbol ekonomskega in kulturnega vzpona slovenske narodne skupnosti. Kakor številne druge Primorce je Pahorja močno zaznamovala prepoved javne rabe slovenskega jezika in zaradi Gentilejeve reforme vsiljena uporaba italijanščine kot učnega jezika. Te izkušnje, kakor tudi mladost v koprskem semenišču, študij bogoslužja v Gorici, vojaška služba v Afriki, bolezen, ki ga je poslala ob Gardsko jezero kot tolmača interniranih oficirjev jugoslovanske vojske, priključitev Osvobodilni fronti po padcu fašistične Italije, domobranska aretacija, tržaški zapori, deportacija v Dachau, Stutthof, Dora Mittelbau, Harzungen in slednjič v Bergen Belsen, jetika, povojni Pariz, sanatorij v Lillu, študij in diploma na Leposlovni fakulteti Univerze v Padovi s tezo o poeziji Edvarda Kocbeka, vključitev v gibanje slovenskih demokratičnih intelektualcev, sodelovanje z Bevkom, Rebulo in Bartolom pri revijah Sidro in Tokovi, ustanovitev in vodenje znamenite tržaške literarne revije Zaliv, profesura italijanskega jezika in književnosti na državnih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu, vse to so determinante Pahorjevega literarnega opusa in pripovednega talenta, ki ga je zaznal in takoj razumel Kocbek že v 30. letih prejšnjega stoletja, ko mu je prvi objavil nekaj utrinkov na tržaško tematiko v reviji Dejanje, čeprav je bil Pahor v materinem jeziku dejanski samouk.

Pahorjev opus, ki ga sestavlja preko trideset knjig, lahko delimo na tri ključne tematske sklope, ki pa se med seboj tudi prelivajo. Prvi je sklop, preko katerega je postal Pahor pričevalec in glasnik fašističnega preganjanja in narodnega genocida, ki ga je doživljala Primorska od leta 1920 do kapitulacije Italije leta 1943. Sestavljajo ga predvsem zbirke kratke proze Grmada v pristanu ter romana Mesto v zalivu in Parnik trobi nji, ki povzemajo predvojne izkušnje. Pri tem se je svobodno gibal pri analizi osnovnega bivanjskega vprašanja naroda ob slovenskem Primorju, ki se je v njem po četrt stoletnem sistematičnem uničevanju že vraščal manjvrednostni občutek, vendar mu je bil jezik vedno osrednji vrednostni in razpoznavni predznak. Drugi tematski sklop se osredotoča na avtorjevo taboriščno izkušnjo: izhodišče zanj predstavlja prva knjiga, zbirka novel Moj tržaški naslov. Ključna pa sta roman Spopad s pomladjo in predvsem njegova znamenita Nekropola. Štirideset let je od njene prve izdaje — in še vedno ostaja izjemna in edinstvena pripoved o taboriščni izkušnji, ki razkriva ne samo pisateljevo individualno pot skozi grozote nemškega taborišča, temveč vsebuje bistvo celotnega Pahorjevega opusa, ki ga je avtor strnil v moto knjigi: »Manom tistih, ki se niso vrnili«. Prav z Nekropolo je Pahor zaslovel po svetu, ker je v njej izpostavil tragedijo mnogih upornikov nacizmu, ki so izostali iz obče znanega judovskega holokavsta. Tretji tematski sklop je predvsem dnevniške in esejistične narave. Prav tako izhajajo iz Pahorjeve potrebe po izpostavljanju zgodovinske resnice in slovenske samoniklosti tudi njegovi politični, včasih polemični članki in eseji. To iskanje resnice in potrjevanje vrednote slovenstva ga je združevalo z Edvardom Kocbekom, pa tudi z Alojzem Rebulo, zato ni naključje, da je prav v Trstu in v glavnem po Pahorjevi zaslugi leta 1975 izšla publikacija, ki je tedaj sprožila znano Kocbekovo afero. Ne gre pozabiti tudi Pahorjeve izjemne monografske študije o Srečku Kosovelu, kjer – kot pravi – Kosovela in njegove poezije nikakor ni mogoče ločiti od njegovih kraških korenin, ne od njegove zasužnjene Primorske.

Literarno in svetovnonazorsko je po svoji ideji in opusu Boris Pahor dejanski samohodec, ki so ga tako slovensko občestvo, zlasti Ljubljana, kakor tudi njegovo rojstno mesto, večkrat krivično prezrli, vendar njegovo literarno delo, predvsem Nekropolo, danes najuglednejša mednarodna literarna kritika v Evropi in Združenih državah Amerike uvršča med klasike dvajsetega stoletja. Njegova dela so prevedena v angleščino, francoščino, nemščino, katalonščino, finščino, hrvaščino, italijanščino, celo v esperanto. Evgen Bavčar je Pahorjevo pisanje označil kot »svojsko pričevanje slovenske misli in samoniklosti«, pomembno pa je, da poudarimo, kako je to pričevanje vključeno in prežeto z evropsko širino posameznika, ki ga evropska kritika vzporeja s Primom Levijem, Robertom Antelmom ali Solženicinom in uvršča med klasične avtorje evropske književnosti dvajsetega stoletja. V celotnem Pahorjevem opusu je bistvenega pomena biografski element, preko katerega se piše epopeja slovenskega Primorca in, posredno, evropskega človeka v spopadu s preživetjem – njegovo literarno delo torej ponazarja veličastno in strašno življenjsko izkušnjo avtorja samega, in z njim tudi vseh preganjanih, povratnikov iz taborišč smrti, povojnih borcev za demokracijo, osebnosti, ki so verjele predvsem v Človeka in z njim v Resnico. Seveda prepoznavamo kritiko fašističnega in nacističnega genocida, obenem pa tudi, ali predvsem, tisto višjo resnico, ki jo avtor uresničuje tako, da z bralcem vzpostavi neki intimni dvogovor, preko katerega mu posreduje svoj čustveni svet, s katerim je prežeta njegova stvarnost. Pahor na človekove mizerije gleda tako rekoč 'od znotraj', zaradi svoje življenjske izkušnje pa tudi 'od zgoraj', bralcu ponuja svojo rešitev, svoje prepričanje, svojo zavezanost resnici. Pri tem ima njegova proza neko čisto svojsko očarljivost, ki nosi v sebi moč evokacije, ki razčlenjenje narodno preganjanje, individualno iskanje identitete, taborišče, smrt, življenje. In ljubezen. Ta je za Pahorja rešitev in odrešenje v večnem dualizmu smrti in ljubezni. Pahor navkljub tragični izkušnji ostaja optimist, ter piše iz potrebe, da bi povrnil glas, dostojanstvo, življenje tistim, ki se niso vrnili. Preko svojih junakov piše v želji, da bi nas prepričal o svetosti eksistence. Pahorjeva zgodba pa je tudi zgodba tržaškega mestnega človeka, kjer Kras preraste v kuliso dogajanja, v katerega se vpleta individualna zgodba in v katero se zrcali dogajanje slovenske narodne skupnosti na skrajnem zahodnem koncu slovenskega teritorija v svojem prizadevanju za potrditev pravice do lastne eksistence.

Izpostavljamo

Anketa

Vreme

18°C

delno oblačno
veter: 4 m/s

Četrtek
15°C / 27°C

Petek
17°C / 23°C

Sobota
14°C / 22°C

Današnji dogodki

Facebook