Naj na kratko ponovimo. Leta 1992 je država Slovenija, po navodilu najvišjih predstavnikov oblasti, izvedla izbris več kot 18.000 prebivalcev. Niso jim vzeli državljanstva, v kar je tudi zaradi manipulacij politike prepričan doberšen del javnosti. Prebivalce Slovenije, ki iz najrazličnejših razlogov niso 'zaprosili' za državljanstvo v novi državi, so izbrisali iz registra stalnih prebivalcev. Vzeli so jim torej stalno prebivališče, osebne dokumente, njihovo lastno identiteto. Izbrisani za Slovenijo praktično niso obstajali, v državi so prebivali ilegalno, policija jih je lahko deportirala, niso se mogli zaposliti, biti zdravstveno zavarovani..., niso mogli skrbeti za svoje otroke.

Po tem, ko so najrazličnejše opcije slovenske politike z ureditvijo problema zavlačevale in načrtno manipulirale, je v prid izbrisanih dvakrat odločilo tudi ustavno sodišče. Leta 1999 in 2003.

Vendar to ni pomagalo. Tako Drnovškova, Ropova kot Janševa vlada so odločitev najvišje sodne instance v državi poskušale zaobiti z raznimi tehničnimi in ustavnimi zakoni. Vzporedno s tem, pa se je proti ljudem, ki so jim grobo odvzeli osnovne človekove pravice, nadaljevala gonja predvsem z govornic parlamenta. Nekateri politiki so jih označili za sovražnike nacije, večina njihovih kolegov pa je pri tem pragmatično molčala. Izsiljeno vprašanje potencialnih odškodnin je v socialno vedno bolj razslojeni družbi naletelo na plodna tla in nestrpnost še dodatno podžgalo.

Po skoraj 17-ih letih sramote za Slovenijo, ko je ministrica za notranje zadeve, Katarina Kresal, napovedala ureditev vprašanja izbrisanih skladno z odločbo ustavnega sodišča, se je sovražni diskurz spet okrepil. Iste politične grimase spet ponavljajo iste manipulacije in sovražni govor.

Politiki, ki se hvalijo, kako 'uspešno' so vodili evropsko skupnost, temelječo na spoštovanju človekovih pravic, ponovno uvajajo diskurz proti človekovim pravicam. Nenazadnje, Slovenija, ki je dejansko nastala prav zaradi vprašanja spoštovanja človekovih pravic, tudi pravic bivšega premierja, teh istih človekovih pravic nekaterim svojim prebivalcem ne priznava. Za to pa uporablja najperfidnejše metode moralizacije človekovih pravic, ko s kriminalizacijo posameznikov in skupin, tem istim človekove pravice odreka.

O moralizaciji človekovih pravic, ki jo spoznamo tudi po 'ničelni toleranci', in »se le po nemarnem imenuje toleranca, saj gre v resnici za netoleranco,« je na posvetu ob 60-letnici Deklaracije človekovih pravic in 15-letnici slovenskega zakona o Varuhu človekovih pravic, govoril Lev Kreft, med drugim predavatelj na Filozofski fakulteti in izvršni direktor Mirovnega inštituta. Poudaril je, da se v kategoriji »'zlikovcev', ki jim človekove pravice niso priznane, načeloma lahko znajde vsakdo od nas«. Drug izraz, po katerem prepoznamo moralizacijo pa je izraz 'vojna', ki se uporablja v civilnih zadevah, je dodal Kreft: »Vojna proti terorizmu, vojna proti dopingu, vojna proti pedofiliji..., neprijetnim umetniškim praksam.« Takšna militarizacija pa pomeni, da se nekatere človekove pravice ne uporabljajo.

Kaj je o moralizaciji človekovih pravic povedal Lev Kreft, si lahko pogledate v videu.