Marjan Batagelj: »Svetovna slava jame še ni zbledela«

V tokratni rubriki Intervju meseca objavljamo pogovor s predsednikom upravnega odbora in lastnikom Postojnske jame, podjetnikom Marjanom Batageljem.

Marjan Batagelj je bil že v mladosti uspešen športnik, ki je svoje ambicije kronal s srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu v balinanju. Športni duh ga spremlja vse življenje. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz geografije in etnologije ravno v času, ko je bil sprejet Zakon o gospodarskih družbah in, čeprav popolnoma neizkušen, se je odločil preizkusiti se v podjetništvu. Tako je leta 1990 ustanovil družbo Batagel&Co. in jo že po nekaj letih popeljal v sam vrh trgovcev sesalne tehnike, blagovna znamka Batagel pa je postala sinonim za vodni sesalnik.

S filozofijo krepitve finančne varnosti, tudi za ceno počasnejšega razvoja in neodvisnosti od finančnih institucij, je dosegel visoko trdnost družbe. Lastni kapital mu je omogočil uspešno širitev v nepremičninsko poslovanje. Zaradi znanja in organizacijskih prijemov s katerimi je uspešno vodil družbo od začetkov iz ničle do mesta v krogu cenjenih gospodarskih družb, je leta 2000 prejel prestižno Nagrado GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Ko so se pojavile govorice, da bi Postojnska jama zaradi prodaje utegnila končati v rokah tujcev, je kot velik domoljub in uspešen poslovnež čutil za svojo moralno dolžnost, da naredi vse, da Postojnska jama ostane slovenska in leta 2010 uspešno izpeljal nakup podjetja Turizem Kras, ki upravlja s tem največjim slovenskim biserom.

Njegova vizija je jasna – Postojnski jami vrniti slavo, ki ji kot kraljici svetovnih jam pritiče, v zavest vseh Slovencev pa priklicati zavedanje in ponos, da imamo prav mi nekaj tako edinstvenega in svetovno znamenitega.

Zadovoljni s trenutnim obiskom jame, gre vse po načrtih?
Mi smo bili pri planih, ki smo jih pripravili lani oktobra, zelo previdni in nismo sledili neki splošni evforiji ob rekordni sezoni, ampak smo se omilili in predvidevali dvoodstotno rast. Takrat so nam očitali, da smo pri načrtih zelo konzervativni, ampak čas je pokazal, da ta konzervativnost v prostoru in času velja. Letos smo zelo zadovoljni, ker rast, predvsem v prihodkih, še vedno imamo. Kazalci letošnje turistične sezone tako v Sloveniji kot na Hrvaškem namreč kažejo slabše rezultate, čeprav se o njih odkrito ne govori.

V torek vas je obiskal tudi predsednik države. Kako pomembni so visoki obiski jame?
Jama ima skoraj dvestoletno zgodovino in njeno svetovno slavo so kovali tudi pomembni obiski. Za  ponazoritev Franc Jožef  za katerega vsi vemo, da je bila vsaka njegova minuta skrbno načrtovana in še ni bilo takih prevoznih sredstev, kot so danes, je v tistem času dvakrat obiskal Postojnsko jamo. Zdajšnji obiski predsednikov, princes in predsednikov vlad pa so samo potrditev, da svetovna slava jame še ni zbledela.

Evropa v zadnjem času teži k varčevanju na vseh področjih, kako se zatiskanje pasu zrcali na obisku naše največje znamenitosti? Se je obisk zmanjšal, se je spremenila struktura gostov?
Mi smo se z dejstvi, kako se bo globalno obnašala Evropa, seznanili že lani sredi leta. Evropske države imajo težave, reševanje težav pa gre prvenstveno v smer varčevanja. Ker v življenju vedno počnem stvari drugače, kot jih od mene pričakujejo, smo se zavestno odločili za izredno močen investicijski cikel. Ravno zato, ker če prihaja varčevanje, so na drugi strani investicije nujne. Mi smo preko zime investirali skoraj 2,7 milijona evrov v ureditev okolice in v gostinstvo, da bi našo ponudbo čimbolj približali sodobnim trendom. Tako je celotna investicija pomenila, da tudi na gostinskem delu ne izgubljamo, ampak celo nekaj malega dobivamo, ker smo investirali. Torej so investicije edina rešitev proti krizi, tam kjer so seveda mogoče.

Postojnska občina si prizadeva, da bi se gostje v občini zadržali še kaj več kot le za obisk Postojnske jame. Kaj lahko še ponudite jama, da bi gosta zadržala za dan več?
Verjetno niste brali moje seminarske naloge izpred tridesetih let, kjer sem ugotavljal, da je povprečna doba bivanja gosta v Postojni 1,5 dneva. Takrat te seminarske naloge skoraj ne bi dobil potrjene, ker sem zaključil z ugotovitvami, da bo velik uspeh, če bodo gostje bivali tu 1,7 dneva. Profesor je želel v seminarski nalogi videti podatek tri do štiri dni bivanja. Danes so ti podatki še bistveno bolj grozni, ker gost v Postojni ostane v povprečju le štiri ure. Mi trdimo, da lahko čas bivanja gostov podaljšujemo takrat, kadar gost nehote več časa ostaja v našem okolju. A ne zato, ker si turistični delavci tako želimo, ampak ker se gost dobro počuti.

Z julijem ste uvedli tudi avdio vodenje po jami, ki omogoča ogled jame s komentarji v 14 različnih jezikih. So na račun avdio vodenja morda ogrožena kakšna delovna mesta vodnikov?
Ravno nasprotno. Mi smo hoteli postaviti zelo jasno ločnico med avdio vodenjem in med živim vodenjem. Vodniki so najkvalitetnejše vodenje na vsaki destinaciji, ker omogočajo pogovor z gostom ter dodatno osredotočenje na njega. Mi smo hoteli z avdio vodenjem narediti dvoje: prvič, da komuniciramo z gosti z vsega sveta, ki ne znajo jezikov, obenem pa tistim, ki bi hoteli imeti najkvalitetnejše živo vodenje, omogočimo neposreden kontakt z vodnikom. To nam v tem trenutku uspeva zelo dobro.
Težava, ki ostaja je, da so angleške skupine, kamor praviloma zaidejo vsi tisti, ki ne znajo skoraj nobenega jezika, še vedno prevelike. Zato bomo iz 14 jezikov v zelo kratkem času prešli na 20, da bi v angleških skupinah bili res samo angleško govoreči turisti in bi lahko vodnik potem kvalitetno opravljal svoje delo. Bil je sicer strah pri zaposlenih, ker so mislili, da tehnologija lahko nadomesti živega človeka, pa ga v jami nikoli ne bo. Vodnik v jami za gosta predstavlja tudi varnost. Turist se varneje počuti, če je vodnik s svojo uniformo v njihovi bližini.

Se obeta še kakšna druga modernizacija?
Teh načrtov je veliko. Naj omenim predvsem tri. V tem trenutku že delamo na novi razsvetlitvi jame. Svetlobno onesnaževanje jame je eden večjih problemov, ki se ga ni do sedaj dotaknil še nihče. Ta projekt bomo poizkušali izpeljati do konca leta 2013. Drugi zelo velik projekt, moja življenjska želja, je posodobitev jamske železnice. Železnica letos sicer praznuje 140 let svojega obstoja, nameravamo pa ob 200-letnici odkritja notranjih delov jame, leta 2018,  imeti novo prevozno sredstvo. Trenutno smo v fazi priprave načrta posodobitve železnice, potem pa bo potrebno veliko milijonov, da bomo to izpeljali. Tretja, mogoče manj zahtevna stvar pa je želja, da bi gost lahko doživljal jamo z vsemi čutili. Ne samo z vidom in vonjem, ampak da bi v ozadju bila tudi nekakšna glasba, nek jamski šum. Ko bomo v jamo pripeljali še nek zvok, bomo doživetje jame še izboljšali.

Pred časom se je pojavila ideja o enotni vstopnici za različne znamenitosti v Sloveniji. Pobuda je prišla prav z vaše strani. Kasneje ste zaradi zapletov v Sloveniji enotno vstopnico poizkušali oblikovati celo s tujimi destinacijami. Je projekt enotne vstopnice še živ?
Enotna vstopnica je živa. Že v tem trenutku mi lahko hkrati prodajamo Park vojaške zgodovine in Notranjski muzej, skratka karto katerekoli destinacije , ki bi se vključila v naš sistem ticketinga. V tujini pa smo želeli povezati štiri največje svetovne destinacije v krogu 500 kilometrov. To so Plitvice, Schonbrunn, Benetke in Postojnska jama. Na tej poti ne obupujemo in verjamemo, da bomo z elektronskim razvojem, ki ga dokazujemo svojim partnerjem, enkrat tudi uspeli.

So na drugi strani slovenske turistične znamenitosti, glede na majhnost Slovenije – torej glede na bližino med seboj – dovolj povezane? Kdo je odgovoren za trenutno stanje?
V turizem sem prišel pred dvema letoma in kakšenkrat imam občutek, da se turizem ukvarja bolj sam s sabo kot pa z gostom. Vaše vprašanje je na mesto, ker jasno nakazuje, da je postavljeno v očeh gosta. Ali gost zve za vse naše lepote ter kulturno dediščino takrat, ko je na nekem mestu? Daleč od tega! Vsak, ki pripelje nekega gosta v Slovenijo, si ga poizkuša lastit, kot da je samo njegov in bog ne daj, da bi ga kam dal. Kaj naj rečem jaz, ker imamo tega gosta zgolj štiri ure, pa vendar po celem svetu reklamiramo Slovenijo in Postojnsko jamo. Mi tega gosta z veseljem damo naprej vsakemu, ki ga bo znal animirati, da bo obiskal njegovo destinacijo. Ne moremo pa delati za druge turistične ponudnike in jim goste pripeljati pred vrata.

Morda na področju združevanja naredi premalo tudi država?
Država je zelo zanimiv mehanizem, ona ustvarja pogoje, gospodarska iniciativa in želja pa mora nastajat pri ljudeh, podjetjih. Ljudje, ki vodijo turizem so povprečno dobri, veliko pa je tudi preveč zagledanih samih vase. Pogoje za združevanje preko Slovenske turistične organizacije imamo dovolj dobre, samo čez svojo planko težko pogledamo.

Poleg jame je speči turistični biser tudi Predjamski grad, ki vam je pred časom skoraj spolzel z rok. Zakaj je pomembno, da grad spada pod isto upravo kot Postojnska jama?
To ni pomembno. Pomembno je kako se bo z gradom upravljalo v prihodnje. Ima pa predjamski grad nekaj specifičnosti. Predjamski grad, že ime nakazuje, da grad stoji pred jamo in mi smo poleg postojnskega jamskega sistema upravitelji tudi predjamskega jamskega sistema in dilema, ki je strokovne narave, je najprej ta, do kje sega grad in do kje jama. Ko bo to razrešeno, potem bo lahko z gradom upravljal tisti, ki bo najuspešnejši. Naslednja dilema je, da Jama že od leta 1948 upravlja z gradom in je v tem času pokupila ogromno zemljišč ter ima tako pogoje, da lahko razvije tudi okolico. To bi tudi že storili, če bi bili prepričani, da bomo upravljali s Predjamskim gradom. Tretji problem pa je, da je uspešnost gradu izrazito vezana na obiskovalce Postojnske jame. Mi sočasno reklamiramo jamo in grad, zato močno dvomim, da bi si nekdo pri teh prihodkih, ki jih ima Predjamski grad, lahko privoščil tako bogato, tako globalno reklamiranje, kot si ga mi. Dejstvo je, da Predjamski grad reklamiramo v svetu sočasno s Postojnsko jamo. To so dileme, ki jih je treba najprej razrešiti po strokovni plati, da bi bil izbor bodočega najemnika gradu najbolj racionalen. Sploh pa si upravljanje s Predjamskim gradom  marsikdo predstavlja, da je to zgolj prodaja kart. Vsebinske, strokovne in organizacijske zadeve, ki služijo gostu pa so za marsikoga drugotnega pomena. Za nas ne, kar dokazujemo že z delom pri Postojnski jami.

Na svoji dolgoletni uspešni podjetniški poti ste se poizkusili v različnih panogah in se v vseh odrezali z odliko. Je menjava panog luksuz, ki si ga lahko privošči prodoren podjetnik, ali nuja brez katere se lahko podjetniška pot konča?
Nikoli nisem o tem tako razmišljal, vedno sem neko dejavnost pripeljal do kulminacije. Že kot športnik sem se zavedal, da če si drugi na svetovnem prvenstvu, boš težko prvi in sem se pravzaprav z vrhovi v življenju rad sprijaznil. Tudi pri sesalni tehniki in  nepremičninah, smo vedli, da smo nek projekt uspešno zaključili in smo šli naprej v druge dejavnosti. Pri jami vidim pot do želenega cilja še zelo dolgo. Mislim, da je po eni strani menjava panog nujnost za preživetje, z nekim kapitalom, ki ga imaš pa tudi luksuz, ki si ga lahko privoščiš. Praviloma se mi sicer menjave panog dogajajo na deset let. Po desetih letih se mi nekaj zgodi, da moram začeti z nečem novim, sicer začnem izgubljati silno notranjo energijo. Mislim pa, da bo z jamo drugače, moč jame je večja od desetih let.

V preteklem letu ste se na raznih okroglih mizah predstavili tudi kot komentator predvsem gospodarskega dogajanja. V medijih je odmevala predvsem vaša izjava v zvezi s postavitvijo obcestnih tabel, ki oglašujejo Postojnsko jamo. Je prometno ministrstvo potem vendarle še enkrat razmislilo o vašem predlogu postavitve tabel?
Ne boste verjeli, ampak moram kar pritrdilno odgovoriti. Kljub vsem administrativnim težavam je prevladal zdrav razum in tega prevečkrat manjka, ko se pogovarjamo čisto o enostavnih stvareh v življenju. Takrat sem poizkušal na simboličen način povedat, da so predpisi jasni, v praksi pa ne delujejo, življenje pa je bolj enostavno, če bi obcestne table postavili tako, da bi jih gostje pravočasno videli. Trajalo je sedem mesecev, ampak se je tudi to uredilo. Ne sicer optimalno, saj preglednost izstopa gostov za Postojnsko jamo iz  strani slovenske obale,še vedno  ni taka, kot bi si želeli, nekaj bolje pa vendarle je.

Mesec avgust velja za mesec mrtvila, ravno obratno je seveda v turizmu. Ste s prevzemom Postojnske jame mogli spremeniti tudi svoje dopustniške navade?
Pravzaprav ne vem, kdaj sem na dopustu in kdaj delam. Ko sem na dopustu pravim, da delam in ko delam, pravim, da ni tako hudo, da bi mi bilo kaj slabega in bi moral imeti dolg dopust. Ne znam se stoodstotno predati dopustu, da bi vse odklopil. Vedno te posel spremlja, le da je s tabo v drugem okolju. Jaz živim zelo zadovoljno, za vse imam dovolj časa. Svojih dopustniških navad niti nisem preveč spremenil, ker več delam. Sonca tako ali tako ne maram, bolj uživam v lepi pomladi in lepi jeseni, ko je tudi v jami sicer res nekoliko manj dela.

 Kako pogosto še najdete čas za balinanje?
To je pri meni tako kot v poslu. Kadar sem dosegel to kar sem – bil drugi in dvakrat tretji na svetovnem prvenstvu –, sem krogle pospravil in razen dveh grehov po 20 minut, tega športa nisem več nikoli igral. Zmeraj ostaja skrita želja, da bi jih ponovno prijel, toda sam vem, da ko začnem, ne znam nehati. Krogle me še čakajo tam nekje, pokali pa so tudi vsi na mestu in so zame lep spomin. Ravno šport me je naučil doslednosti, kdaj se moreš odpovedovati, če hočeš imeti vrhunski končni rezultat. Je pa v športu tako, da odkriješ tudi druge stvari –  čeprav sem celo življenje sovražil tek imam zdaj željo, da bi pretekel maraton.

V teh dneh potekajo olimpijske igre. Boste kot nekdanji športnik še posebej spremljali kakšno disciplino, imate mogoče kakšnega favorita za katerega boste še posebej navijali?
Ne boste verjeli, jaz v življenju sicer, razen na svojih tekmah,  nisem bil na veliko športnih prireditvah, toda letos grem na olimpijske igre za pet dni. Nekako so me prepričali s povabilom. Košarko sem imel vedno rad in na olimpijskih igrah si bom ogledal polfinale košarke in rokometa ter  še nekaj drugih nastopov slovenskih športnikov. Ekipne športe sem imel vedno rad, saj prav v ekipah posamezniki pokažejo svojo največjo moč in zrelost. Ne vem, kako bo to spremljati kot gledalec, priznam, da sem bil ponavadi raje na odru (smeh).

Hvala za pogovor.
Malenkost.

Izpostavljamo

Anketa

Današnji dogodki

Uporabne informacije

TV spored

Vreme

16°C

veter: 4.8 m/s

Nedelja
11°C / 20°C

Torek
10°C / 18°C

Sreda
10°C / 20°C

Facebook