Rupel: »Slovenija je nekoč veljala za najboljšo učenko v razredu, danes pa nas drugi prehitevajo«

Z Dimitrijem Ruplom, novim generalnim konzulom Republike Slovenije v Trstu, smo se pogovarjali o aktualnih problemih slovensko-italijanskih odnosov, izgradnji plinskih terminalov, njegovem videnju EU in Slovenije v tem delu Evrope.

Prihajate v največje slovensko mesto zunaj meja. Kakšni so občutki in kakšna so pričakovanja?
Kar zadeva Trst sam, ga dobro poznam, imam o njem že dolgo časa precej izoblikovano stališče, mnenje in vtise. En del moje familije izhaja iz Trsta, tako da najbrž je moj vtis o Trstu realen. Kar zadeva funkcijo generalnega konzula, nekaj vem, kaj me čaka, marsičesa pa ne znam predvideti. Mislim, da je to ena bolj pomembnih diplomatsko konzularnih točk v sistemu Slovenije, predvsem zaradi velikega števila Slovencev, ki živijo tam, drugič pa zato, ker pokriva praktično cel sever Italije, ki je tudi najbolj razvit, tudi območje Veneta, Lombardije in celo Emilije-Romanje. Predstavljam si, da bo moje delo živahno in po svoje tudi naporno, ampak izzivalno.
Po daljšem premisleku in posvetovanjih sem se odločil, da se prijavim na to delovno mesto, ker mi to omogoča precej intenziven stik z Slovenijo.

Uradne meje so padle. Ali so po vašem mnenju padle tudi meje v glavah in miselnosti ljudi?
Mislim, da se je miselnost precej spremenila, če gledam razmere, ki so vladale v Jugoslaviji. Slovenci smo prej bili Jugoslovani, komunisti in slavokomunisti, danes pa nas Italijani jemljejo v skladu z nekim realnim položajem, ki ga Slovenci imamo. Strahovi, nesporazumi in  predsodki so bolj ali manj izginili, ponekod še ne povsem, vendar menim, da se je marsikaj spremenilo. Moji prijatelji mi včasih pripovedujejo, kako so jih italijanski vrstniki zafrkavali v šoli. Tega danes ni več.
Obe državi, tako Slovenija kot Italija, imata svoje interese. Slovenija bo na tem mestu potrebovala zelo veliko mero previdnosti in spretnosti, da bi lahko položaj, ki ga ima oziroma ki bi ga lahko imela, ustrezno predstavila in izkoristila. Slovenija sama po sebi ni posebno zanimiv partner. Mora se potruditi, da to postane in tu je treba po mojem prepričanju še veliko narediti.
Trst je eno izmed ključnih mest. Italijani so ga imeli za neke vrste izložbeno okno, bilo je nekaj podobnega tudi za nas, ki smo živeli v socializmu toliko let. Po mojem prepričanju je kar važno, kaj se reče v Trstu in kaj Tržačani oziroma predvsem kaj Furlanija-Julijska krajina oziroma severni del Italije misli o nas.

Kako pa gledate na trenutne odnose med Slovenijo in Italijo. Kateri so po vašem mnenju še nerešeni problemi in kako bi jih po vašem mnenju lahko rešili? Kakšna je vloga konzula pri temu?
Slovensko – italijanski odnosi so odnosi med državama in odnose med državama v glavnem urejajo vlade in parlamenti. Konzuli oziroma diplomatsko – konzularna predstavništva so neke vrste predstavništva državne politike in državnih interesov in mi bomo delali tisto, kar bo veljalo kot naša državna politika in slovenska zunanja politika. Slovensko-italijanski odnosi so v celoti gledano…

Dobri?
Zelo dobri. Obstaja tudi veliko političnih stikov med strankami. Pri nekaterih stvareh pa se zatika. Recimo pri plinskih terminalih in pri vprašanju financiranja slovenske manjšine, kjer nam letos zmanjka nekaj denarja. Manjšina se je že pritožila, sam sem se tudi že pogovarjal z ministrico. Na tem področju je potrebno nekaj premakniti. Manjka nam okrog 400.000 evrov, če sem prav seznanjen. Poleg tega imamo še nekaj takoimenovanih zgodovinskih problemov, kot so ezuli, razne zgodbe iz brezen, fojbe,.. Ti problemi ostajajo, ampak imam vtis, da zgodovina počasi postaja razumljiva za vse. Leta 2001 smo objavili  poročilo zgodovinske in kulturne komisije o slovensko-italijanskih odnosih. To je po mojem prepričanju solidna osnova za nadaljevanje pogovorov, pri čemer pa seveda bodo nekatere stvari ostale nerešljive.

Kdo potrebuje plinske terminale: Slovenija ali Italija?
Italija ima potrebo po energiji in njeni interesi po gradnji plinskih terminalov so po eni strani razumljivi. Jaz mislim, da so za nas plinski terminali zelo neprijetna zgodba zaradi okolja, saj imam tako majhen bazen morja, ki je zelo občutljiv. Mi smo si nekoliko zapravili neko moralno držo s tem, ko smo v nekem trenutku dejali, da bi tudi sami gradili plinske terminale na naši strani. Zaradi tega bomo imeli težke pogovore, če bomo hoteli izpostaviti, da se bojimo čezmejnih vplivov. Tukaj je bilo storjenih nekaj napak v preteklosti, mislim pa, da se bodo stvari začele morda premikati, ko pride ruski plin oziroma Južni tok v Slovenijo in obstajajo možnosti, ki bi lahko, govorim zelo idealno, nadomestile plinske terminale.

Torej, potemtakem menite, da je Italija tista, ki jih bolj potrebuje in ne Slovenija?
Da, zaenkrat. Kar se tiče slovenske preskrbe z energijo, pa to ni stvar diplomacije.

Kot izkušen diplomat in velik politik imate svoje videnje na delovanje EU in njenih institucij? Je EU v krizi?
Nobenega dvoma ni v tem, da je EU v krizi, da je Grčija v krizi, da je v krizi Španija, Italija, Ciper in tudi Slovenija. Pred nami je težka situacija, ki lahko prispeva k temu, da se bo EU spremenila, da se bo bolje organizirala. V tem trenutku je ta EU bolj podobna neki mednarodni organizaciji kot pa državi. Mnogi govorijo o združenih državah Evrope. Ta proces spremembe po mojem prepričanju ne more iti tako zelo hitro. Vsi smo nezadovoljni z EU v takšni obliki, kakršna je, nekateri iz enih, drugi iz drugih razlogov. Francoski socialisti mislijo, da bi morala sedaj EU nadaljevati po stari poti, se zadolževati, spodbujati gospodarsko rast, drugi bolj konservativni politiki menijo, da je potrebno spraviti v red proračune. Problem je v tem, da imajo eni in drugi  različna videnja na to,  vsi se pa strinjajo, da takšna kot je, EU ni najboljša.
Sistem  je kompliciran; parlament se seli iz Bruslja v Strasbourg, komisija ni sestavljena demokratično, ampak predsedniki vlad v začetku ali pa v sredini svojega mandata imenujejo komisarje, ki potem ostanejo v Bruslju, nimajo pa nobene baze, nobenega zaledja. Če bi hoteli iz EU narediti neko močno organizacijo, recimo neko združeno Evropo, potem bi morali najbrž vsi Evropejci voliti predsednika EU, morda združiti predsednika sveta in predsednika komisije. Ideje so zelo različne. Obstaja nekaj, čemur se reče demokratični deficit in zaradi tega smo vsi nezadovoljni s to EU.

Kje pa Slovenija,  je svojo vlogo utrdila? Je dovolj prepoznavna? Se ji EU obrestuje?
O tem najbrž ne more biti dvoma. EU je koristna za Slovenijo. Pred dvajsetimi leti je bila Slovenija ena izmed socialističnih republik v Jugoslaviji, danes je Slovenija v dobri družbi. Tisto, kar mene skrbi, je to, da je EU Slovenijo sprejemala že z večjim spoštovanjem kot jo sprejema danes. Slovenija danes ni več tisto, kar je bila pred desetimi, petimi leti. V zadnjem času smo nazadovali in izgubili nekaj ugleda in to je slabo.

Menite, da zaradi nekaterih političnih ali gospodarskih odločitev?
Naši gospodarski kazalci so se v zadnjem času, predvsem med letoma 2008 in 2011, poslabšali. Potrošili smo 2 milijardi evrov več kot smo dobili iz davkov in to je sedaj »dvignilo marsikatere obrvi« v EU. Slovenija je nekoč veljala za najboljšo učenko v razredu, danes pa nas prehitevajo Čehi, Poljaki, Estonci,.. Tu je potrebna neka večja odločnost, problem pa je v tem, da je Slovenija tako zelo notranje politično majava, razdeljena in razdvojena.

Preveč razdvojena?
Tudi sprta je. V tem trenutku bi potrebovali neko skupno odločitev in zavest o temu, da moramo nekaj narediti in da je potrebno morda tudi stisniti zobe za krajši čas in nastopiti skupaj. Kot vidim pa je položaj zelo napet. Veliko je ideoloških sporov in kulturnega boja.

To se tudi odraža navzven…
Da, Slovenija nima tiste prepričljivosti, ki jo je imela. Vlada, ki prihaja v Bruselj, ne more nikdar z gotovostjo reči, kaj bo lahko naredila, ker ne ve, kaj se ji bo doma »skuhalo v domači kuhinji«. Ljudje se na splošno ne počutijo sigurni, prav tako politiki ne in to se potem odraža na državljanih, ki so zbegani in nervozni.

Več let predavate na fakultetah. Ostajate še naprej predavatelj?
Na fakultetah, kjer predavam, imam trenutno kar veliko dela, ker so ravno izpitna obdobja.
Imam pa še nekaj stvari za opraviti.

V kakšnem položaju je današnji študent?
Veliko je mladih, ki imajo težave s zaposlitvijo, ker so se odločili, za recimo bolj labilne poklice. Danes si lahko doktor filozofije, ampak kdo te bo v službo vzel? Številke vpisa na družboslovne fakultete so bile pretirano visoke in danes imamo generacije ljudi, ki imajo problem z zaposlovanjem in so pripravljeni tudi za majhen denar delati vsemogoče reči. Primanjkuje pa tehničnih poklicev, zdravnikov… Tukaj  potrebujemo nekoliko več pozornosti do tehničnih in naravoslovnih poklicev, drugič pa potrebujemo, po mojem mnenju, neko elitno univerzo. Ljubljanska univerza je recimo prevelika.

Menite, da bi morala ta elitna univerza na novo nastati?
Na novo je zelo težko karkoli narediti. Slovenija je majhna in imamo težave tudi s tem. Ne potrebujemo veliko več univerz, kot jih imamo. Mislim, da bi bilo dobro, da bi se te energije, ki obstajajo, koncentrirale, da bi se malo več naredilo na kvaliteti. V javnem mnenju pa je prisoten velik odpor do privatnih univerz.

Ker so plačljive?
Brez tega ne bo šlo. Sam sem predaval tudi v Ameriki in v Kanadi. Spomnim se, kako sem se moral za vsako predavanje »hudičevo« dobro pripraviti, ker sem se bal, da mi bodo študentje postavili kakšno vprašanje, na katerega ne bom znal odgovoriti. Tam je odnos med študentom in profesorjem drugačen, pri nas lahko profesor študenta »pošlje nekam«, medtem ko pa tam, študent učitelja plača. To je čisto nekaj drugega.

Kot dolgoletni izkušen politik, kaj bi priporočili mladim, ki vstopajo v svet politike?
Tisti, ki se danes odločajo za to, da se bodo ukvarjali s politiko, imajo več težav kot tisti, ki se za to odločili pred dvajsetimi leti. Jaz sem se za politično pot odločil zato, ker sem se udeležil nekaterih  gibanj proti Jugoslaviji in proti režimu. Danes je situacija drugačna, politika nima take cene kot jo je imela nekoč. Ljudje so zelo kritični in nezaupljivi do politike in smatrajo, da gre za bolj ali manj nepotreben strošek. Večkrat spremljam razprave o poslancih in v javnem mnenju se ustvarja vtis, da bi morali poslanci še kaj plačati zato, da so lahko poslanci. Zaradi mene tudi lahko, ampak  to ni normalno vzdušje.
Mladim bi priporočil, da naj najprej dobro premislijo, če se hočejo ukvarjati s politiko, ob tem pa je dobro imeti tudi ne nek poklic. Politika je zanimiva, ampak če človek investira preveč svoje energije in zaupanja v politiko, se lahko v nekem trenutku zruši. Če bi šlo za moje otroke ali pa za otroke mojih prijateljev, bi rekel: »Dvakrat premisli, preden se odločiš za politiko.«
Moja mati je mislila, da bom študiral medicino in da bom zdravnik. In je po svoje imela zelo prav. Jaz je seveda nisem poslušal in sem se takrat vpisal na Filozofsko fakulteto. Če bi bil danes zdravnik, bi mi bilo bolj vseeno, kaj se dogaja, bil bi bolj varen, bolje bi se počutil. Navsezadnje pa zame to ni več tak problem, jaz sem svojo kariero naredil.

Hvala za pogovor.
Hvala tudi vam.

Izpostavljamo

Anketa

Današnji dogodki

Uporabne informacije

TV spored

Vreme

12°C

oblačno
veter: 2.8 m/s

Nedelja
7°C / 17°C

Ponedeljek
10°C / 19°C

Torek
11°C / 21°C

Facebook