1. Ivan Ribnikar, profesor na Ekonomski fakulteti (leta 1999)
2. Jože Stanič, nekdanji predsednik uprave Gorenja (leta 2000)
3. France Bučar, prvi predsednik državnega zbora (leta 2001)
4. Stojan Petrič, predsednik uprave Kolektorja (leta 2002)
5. Milan Kučan, nekdanji predsednik republike (leta 2003)
6. Slavko Avsenik, glasbenik (leta 2004)
7. Jože Colarič, predsednik uprave Krke (leta 2005)
8. Vojko Čok, predsednik uprave Banke Koper (leta 2006) in
9. Janez Škrabec, glavni direktor Riko Skupine (leta 2007).

"Bogata družba, tako v materialnem kot tudi duhovnem smislu, je družba, ki je strpna, spoštuje drugačnost in raznolikost. Bogata družba je družba, ki je zelo vztrajna pri tem, da poskuša razumeti. Ljudi, njihova hrepenenja, cilje in globino družbenih pojavov. Družba, ki zori v prepričanju, da je medsebojno razumevanje in opozarjanje na netoleranco ključnega pomena za blaginjo, je okolje, v katerem je lepo živeti in ustvarjati. Le taka družba je lahko gospodarsko plodna družba.

Doktorica Spomenka Hribar, družboslovna raziskovalka in publicistka, je človek, ki si nikoli ni zatiskala oči. Vselej je odprto povedala in napisala, kaj misli, v svojih znanstvenih in publicističnih delih je vedno bila neposredna in je znala ošvrkniti vse, za katere meni, da lahko postanejo grožnja za okolje strpnosti in blaginje. Pri tem se ni ozirala na boleče zgodovinske delitve med Slovenci. Spomenka Hribar ni in ni bila na strani levice ali desnice, Spomenka Hribar ni na strani progastih ali pikčastih Slovencev. Spomenka Hribar je na strani odprtih in v prihodnost zazrtih Slovencev.

Intelektualna dejavnost letošnje nagrajenke sega v obdobje pred osamosvajanjem Slovenije. Je avtorica številnih knjig, člankov, sestavkov, zbornikov in znanstvenih monografij. V njih ni suhoparna, nasprotno, ne dela znanosti zaradi znanosti, temveč zato, da pusti sled in da se nas dotakne, našega intelekta in src. Med osamosvajanjem je pomembno pomagala pri bistritvi vizije, zakaj hočemo živeti drugače, demokratično. Po osamosvojitvi Slovenije je budno pazila, da se nosilci pomembnih družbenih funkcij ne bi izpridili. Kot del najvišje slovenske intelektualne elite jo lahko štejemo tudi zato, ker ne skopari z ostro kritiko tedaj, ko oceni, da je potrebna. Zna ustavljati preveč mogočne. In v tem je še kako drugačna od marsikaterega slovenskega intelektualca, ki mu gre prevečkrat zgolj zato, da bi svoje znanje tako ali drugače prodal trenutno vladajoči politiki in ne spregovori tedaj, ko bi mu to narekovali znanstvena kritičnost in distanca do vladarjev, tako levih ali desnih.

Spomenka Hribar je zvesta sama sebi, pronicljiva in topla. Vse prej kot nujno je, da se z njo vedno strinjamo. Tega sama ne pričakuje, morda še zlasti od gospodarstvenikov ne. Ampak to ni bistveno. Pomembno, tudi ali celo predvsem za gospodarstvo, je, da Spomenka Hribar z vsem srcem in intelektom ustvarja okolje, v katerem je lepše in laže plodno gospodariti. Zato smo prepričani, da gre deseta, jubilejna, nagrada Časnika Finance za posebne dosežke v gospodarstvu v prave roke." S temi besedami so obrazložili letošnji izbor Hribarjeve. 

Dr. Spomenka Hribar - biografija

Dr. Spomenka Hribar, roj. 25. januarja 1941 v Beogradu, je po materi Slovenka, po očetu Srbkinja. Ker je oče na posledicah zapora v Glavnjači umrl  maja 1942, sta se z materjo po vojni vrnili v Slovenijo.

Diplomirala je  iz filozofije in sociologije na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Doktorirala pa iz sociologije (religije) na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo.

V javni medijski prostor je vstopila z esejem Krivda in greh, v katerem je kritično razgrnila povojne likvidacije sodelavcev okupatorjev (domobrancev, ki so jih v domovino poslali Angleži) s strani komunistične oblasti. V eseju je likvidacije označila za zločin, zahtevala pietetni odnos do njih, pravico do javnega spomina zanje in  narodno spravo. Esej je tri leta ležal v »bunkerju«, izšel je leta 1987. Odtlej je Hribarjeva prisotna v medijskem prostoru s svojimi kritičnimi analizami, najprej komunistične nad-oblasti (s ciljem preseganja državljanskega razdora v slovenski družbi), kasneje pa vse do danes konservativnih, fundamentalističnih in nacionalističnih tendenc v slovenski družbi. Je avtorica osmih knjig s filozofsko in sociološko kritično vsebino. Že desetletja sodeluje z vrsto vrhunskih mislecev iz vseh republik bivše Jugoslavije.

Pred prvimi svobodnimi volitvami je vstopila tudi v praktično politiko; bila je poslanka Slovenske demokratične zveze, ene od strank Demosa (»demokratične opozicije Slovenije«). Aktivno je sodelovala pri osamosvojitvenih prizadevanjih (plebiscit, osnovanje slovenske države). Ker je Demos po osamosvojitvi preveč zajadral v konservativno, fundamentalistčno in nacionalistično smer, je bila med tistimi, ki so ta razvoj zaustavili (znamenit je tedanji njen članek »Zaustaviti desnico«) in s svojim izstopom iz Demosa povzročili, da je ta najprej izgubil parlamentarno večino, konec leta 1991 pa je samega sebe tudi razpustil. Vlado je s pomočjo sredinskih politikov Demosa v roke nato dobila leva sredina: Liberalna demokracija Slovenije pod vodstvom dr. Janeza Drnovška.

Pred volitvami leta 1992 se je umaknila iz praktične politike. Še vedno pa analitično in kritično spremlja dogajanje v slovenski družbi. Kriterij, izhodišče njenih prizadevanj in kritike je dosledno spoštovanje človekovih pravic, človekovega dostojanstva, njegove svobodne oz. odgovorne avtonomnosti. Prizadeva si za uveljavljanje etike na vseh ravneh družbe, za spoštovanje enakopravnosti vseh manjšin, tako etničnih kot svetovnonazorskih, za enakopravnost spolov ter še naprej za  strpnost in spravo v slovenski družbi.   

Se strinjate z ukinitvijo samostojnega Ministrstva za kulturo?