Ciril Zlobec: »Sejemo veliko, žanjemo pa, kar se rodi iz tega«

Ob Svetovnem dnevu knjige, ki jo obeležujemo 23. aprila, vam v branje ponujano intervju s pesnikom, prevajalcem in politikom Cirilom Zlobcem.

Pogovarjali smo se o knjigi, njeni preteklosti in prihodnosti. Umetnost biva med nami in tako se seveda nismo mogli izogniti niti aktualnemu družbenemu dogajanju. Ker v aprilu praznujemo tudi Dan upora proti okupatorju, smo pesnika povprašali tudi o stanju vrednot NOB.

Znamo ljudje v svetu moderne komunikacije še vedno v roke vzeti knjigo?
Spadam v generacijo, ki je bila vzgojena  s knjigo. Že kot otrok sem bil znan, da sem vedno hodil na pašo s knjigo v roki.  Bil sem obseden z branjem in to mi je ostalo še danes. Otroštvo in zgodnjo mladost smo preživljali na Primorskem še pod Italijo, v času fašizma, ko je bila knjiga preganjana in prepovedana. Celo iz šole sem bil izključen, ker sem pisal slovenska pesmi. Zame je bila knjiga že od mladosti nekakšna svetinja, dokaz vitalnosti naroda, ki jo piše. Svojo nacionalno usmeritev sem prejemal predvsem skozi knjigo. Javna beseda je bila v času pod Italijo bolj otežena kot lastno dialoško komuniciranje s pisano besedo. Najbrž sem tudi zaradi takega odnosa do knjige nekoliko konzervativen do novih medijev. Doma imam napeljan internetni priključek, nisem pa priključen na internet. Tako imam svoj mir pred svetom.

Kakšna je po vaše prihodnost knjige?
Tega nihče ne ve, jaz pa še manj. Prav gotovo, da bodo spremembe velike, ampak menim, da vse, kar je bilo v nekem obdobju pomembno, ne izgine. Na primer danes imamo rakete, vesoljske ladje ter najbolj sodobne avtomobile, vendar tudi kolo ostaja. Internet je nekaj, kar ti cel čas ponuja informacije, je kot trgovina, ki ti nekaj prodaja. Knjiga pa te čaka, čaka tvoj individualni kontakt. Knjiga odpira poseben dialog, ne ponuja informacij, kot jih današnja elektronska tehnika v vseh smislih. Bralec, ko bere, prenaša vsebino na svojo usodo, na svoje probleme in jih pravzaprav posvoji iz knjige. Knjigo sprejmemo, jo izberemo, odložimo kadar sami hočemo. Knjiga potrpežljivo čaka na polici, da sežeš po njej.

V šolah smo se učili, da naš narod ni zrasel na vojnih herojih, ampak na literarnih delih.
Tukaj se dogaja, tudi v današnjih polemikah, veliko motenj. Res je, da se je naš narod konstituiral predvsem na knjigi, na jeziku, ampak ne zato, ker bi bil bolj kulturen kot kak drugi narod, temveč zato, ker ni imel drugih možnosti. Ni imel samostojnosti, lastne države. Če imaš lastno državo, jo skušaš utemeljiti z vsemi elementi, ki jo sestavljajo: ekonomska moč, vojaška moč, znanost, kultura in tako dalje. Mi nismo imeli ne države, ne ekonomske moči, bili smo v okviru drugih sistemov.  Skratka, bili smo podrejeni. Razvoj civilizacije je bil takšen, da so se oblikovali kot narodi tisti, ki so imeli večjo moč, kjer je bila filozofija prisvajanja normalna filozofija. Močnejši so se širili in podrejali. Če bi imeli moč mi, če nas bi bilo petdeset milijonov, bi si tudi mi prisvajali druge teritorije. Slovenci smo se oblikovali s knjigo, ker je bila naša beseda vrsto let zatirana in je prav zato s kulturo dobila to sakralno avreolo. Bili smo zgodovinsko prisiljeni v to. Mnogi narodi, mnoge etnije, niso izkoristile te možnosti in se niso imele možnosti oblikovati kot narod in so ostale še vedno manjšinske, čeprav mnogo večje kot Slovenci.

Kakšna je usoda slovenskega pesnika?
Moja pesniška generacija je imela to srečo, da takrat ni bilo veliko premikanja, ni bilo medijev in je bila knjiga pravzaprav osnovna oblika komunikacije med ljudmi. Mi smo si ustvarili svojo publiko, ki se celo deduje. V slovenski poeziji nas je kakih deset pesnikov, ki nas berejo. Moja zadnja zbirka je bila razprodana, marsikateri pesnik pa danes niti enega izvoda ne proda. Širši interes lahko vzbudi le še del pesnikov. Ljudje imajo izbrane svoje avtorje, z njimi prek poezije komunikacijo. Če bralec ne najde komunikacije, knjigo odloži. Je pa res, da 300 zbirk na leto, kolikor jih izide v Sloveniji, tudi povzroča nekakšno zmedo.
Ko smo mi izdali pesniško zbirko je cela Jugoslavija pisala o tej zbirki. Prevajali so jo takoj, ker je bilo ostalih zbirk izredno malo. Zdaj je cela vrsta pesniških zbirk in marsikatere mediji niti ne registrirajo. To je razumljivo, saj 300 zbirk pomeni praktično vsak dan eno. Ponudba pesmi neprimerno presega potrebo in zlasti realno odzivnost bralca. Morda pa je ta količina 300 zbirk pravi humus, iz katerega bo zraslo dvajset kvalitetnih zbirk. Sejemo pač veliko, žanjemo pa kar se rodi iz tega. Danes se stare zbirke prodajajo veliko bolj kot nove zbirke. Gotovo se bo isto zgodilo z današnjimi deli. Nekatera bodo ostala. Včasih si sicer imel s kritiko neko sugestijo, kaj je res dobro,  danes pa kritiki dvignejo roke, ker ne morajo slediti vsemu, ker tudi kritik mora izbirati iz te poplave.

Kako velik problem je danes reklamna kritika?
Običajno je neka korelacija pri tako mahnem narodu, da ima najboljši položaj srednja generacija, kar se tiče reklamne kritike, ker ima svoje generacijske kolege po redakcijah. Tu so kolegi, ki se spremljajo in poznajo in posvečajo predvsem pozornost svojim generacijskim tovarišem. Če si izven tega konteksta, je tveganje, da ni časa, da bi te opazili in o tebi kaj napisali. Kritike so danes brez vrednostnih kriterijev, ki jih je danes sicer zelo težko izpostaviti, ker se nimaš na kaj opreti. To ni le stiska umetnosti ampak celotne civilizacije.

V slovenijo hkrati prihaja tudi poplava prevodov…
Pravimo, da smo v literarnem smislu Slovenci vedno bili kakih petdeset let za Evropo. Ko pa je nastopila naša generacija, smo prav avtorji pesmih štirih ugotovili nek primanjkljaj tekstov, ki so osnovna komponenta svetovne kulture in kot taka tudi naša last. Zato smo si med sabo razdelili, kaj bo kdo prevedel iz katerega jezika. Tako je vsak izmed štirih pesnikov prevedel 30 ali več temeljnih del iz svetovne literature.
Na frankfurtskem sejmu vsako leto, kot novosti, vidimo okrog 600 do 700 tisoč novosti. Nad tem je popolnoma nemogoče imeti pregled. Kritika in literarni zgodovinarji ne morajo več slediti in komentirati kaj je dobro, kaj zanimivo in kaj slabo in tu potem nastopi tržna reklama.
Danes se žal prevajajo le še najbolj prodajane uspešnice iz Francije in Amerike. Če hočeš bit »in«, kot pravijo, moraš tudi ti imeti ta tekst preveden. Novi prevodi so predvsem tudi komercialni. Danes se prevaja smo še tržno zanimive pesnike in s tem se srečujem tudi sam. Preživijo samo srečni pesniki, ki so dovolj produktivni, da kontinuirano toliko dolgo objavljajo, da jih moraš opaziti in jih sprejmeš ali pa odkloniš. Najhujša usoda pesnika pa je, da doživi svojo literarno smrt še začasa svojega življenja.
Poezija je sprejela nekaj tega duha našega časa, da mora vzbuditi za vsako ceno pozornost in zato gradi bolj na nenavadnosti in šoku, da izpade zanimiva. Pesmi se prodajajo kot predmeti. To je civilizacijski pojav, za katerega se bojim, da ne gre v pravo smer, ker takšna šokantna umetnost je le za enkratno branje.

Kje se še kažejo težave slovenske literature?
Ni nam dano tisto, kar je dano velikim narodom. Pisatelj nemškega rodu lahko od svojega dela najmanj živi, če je tržno uspešen, lahko tudi obogati. Nekoč sem primerjal Gregorčiča, ki si je za prvo pesniško zbirko lahko kupil hišo in posestvo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja si si lahko za honorar pesniške zbirke zgradil kopalnico, danes pa si lahko zgradiš le še kvadratni meter kopalnice.
Ampak pesmi bomo še vedno pisali in se boril, kljub očitni marginalizaciji kulture, ki veje iz odločitve o združitvi ministrstev. To ni toliko vprašanje kulture. Tisti, ki smo zaslepljeni s tem, ne bomo odnehali pisati, pa tudi če bi morali davek plačat na to, da pišemo. Če ni kulture na nacionalnem področju, je narod na zelo nevarni poti, da postane spet to, kar je bil, preden je postal narod – ljudstvo. s katerim so po mili volji pometali sosedje, kakor se jim je zazdelo ali zahotelo.

Bliža se dan OF, kot smo ga včasih poimenovali. Kako nam lahko danes pomagajo vrednote NOB?
Ker nismo imeli svoje države imamo drugačno politično zgodovino kot ostali narodi. In kaj pravzaprav je zgodovina? Zgodovina je zgostitev nekih vozlov življenja, ki so lahko pozitivni ali negativni. Oboje je zgodovina, torej kar presega normalno vsakodnevno življenje. NOB je prav gotovo, objektivno, eden največjih vzponov Slovenstva v zgodovini. Slovenski prostor je bil edini v Evropi, ki ni doživel okupacije, kot so jo doživeli Čehi in Francozi. Slovenija je bila takoj razdeljena med štiri različne okupatorje. Torej mi smo bili prvotno obsojeni na propad, nas kot naroda po vojni ne bi več smelo biti. Okupatorji so imeli v načrtu likvidirati slovenski narod. V tem kontekstu evropske zgodovine se na tem prostoru oblikuje tako zelo modro organiziran narodnoosvobodilni boj, ki je bil tako uspešen, da smo se na koncu znašli med zavezniki. Mali narod je postal zgodovinski narod in to je vrednota, ki jo morajo priznati tudi tisti, ki so bili na nasprotni strani.
Ustanovitev OF je tako veliko dejanje, da ga nikoli ne bomo mogli razumeti. Ni treba z OF posiljevati ljudi, da morajo biti partizansko navdahnjeni, ampak je to dejanje, ki je bilo veliko dejanje naroda.

Dolga leta ste bili tudi v politiki. Danes se zdi, da tam ni več kulture.
V devetdesetih letih je bilo v parlamentu kar nekaj pisateljev. Danes ni v parlamentu nobenega pisatelja več. Sam nisem prosil, da sem politik, moj moto pa je bil: "Storil bom vse kar je v moji moči, da bi v politiki bilo čim več kulture in v kulturi čim manj, ali pa sploh nič, politike" in jaz sem se ves čas tega tudi držal. Nikoli nisem popustil, da bi bil prenašalec politike v kulturo.
Bil sem prepričan, da je zaradi majhnosti države prav, da je kdo od kulturnikov v politiki, vendar mu mora politika dopustiti svobodno pozicijo, da sam presoja kot politik. Nobenega ukrepa politike, nobene dejavnosti nisem podprl, kaj šele, da sem bil nosilec neke ideje, če nisem intimno, človeško in etično bil prepričan, da je bilo to tudi moje iskreno občutje, da je bilo to dobro, pravilno ter koristno za narod.

Za svoje literarno, prevajalsko in tudi družbeno aktivnost ste bili večkrat nagrajeni.
Imam kar nekaj vseh teh nazivov in časti, zlasti s področja nekdanje Jugoslavije  in Italije. V enem švicarskem časopisu so me celo poimenovali: »Zlobec poln zgodovine in priznanj«.

Sami pravite, da imate dva doma, Kras in Ljubljano. Se torej čutite kaj Primorca?
Da, čutim se Primorca in vesel sem, da me kot svojega sprejemajo tudi Primorci. Vedno, ko se peljem na Kras, rečem, da grem domov, hkrati pa se potem vrnem tudi domov v Ljubljano. Imam to srečo, da se resnično na dveh mestih počutim kot doma.

Hvala za pogovor.
Prosim.

Izpostavljamo

Anketa

Današnji dogodki

Uporabne informacije

TV spored

Vreme

14°C

pretežno oblačno
veter: 4.1 m/s

Sobota
9°C / 15°C

Nedelja
7°C / 16°C

Ponedeljek
11°C / 18°C

Facebook