Aurelio Juri: "Le ena od idej, ki prerašča v grožnjo"

V tokratni Gostujoči tipkovnici objavljamo pogled Aurelia Jurija na izgradnjo plinskih terminalov v Tržaškem zalivu in nedavni okrogli mizi, ki je na to temo pred dnevi potekala v Miljah.

10. marca 2006 je takratni minister za okolje in prostor – a še pomnite Janeza Podobnika? -, potem ko je tržaški Il Piccolo pisal o nameri dveh španskih družb, Endesi in Gas Natural, da bi postavili uplinjevalnika za zemeljski plin v Tržaškem zalivu, enega na kopnem v Žavljah, drugega sredi morja, tik ob meji s Slovenijo, povabil k sebi italijanskega veleposlanika v Ljubljani, Daniela Vergo. Pred tem se je bila seveda oglasila civilna družba obeh strani meje, s pomisleki in strahovi, vezanimi na morebitno realizacijo projektov.

»Gre šele za eno od idej, ki so bile predstavljene kot možne rešitve za uskladiščenje plina«,  je dejal ambasador ter pomirjeno dodal: »Če bo projekt na lokalni in regionalni ravni ocenjen kot primeren za nadaljnjo obravnavo, bo Slovenija, brez skrbi, v skladu z ustrezno Evropsko konvencijo in pravnim redom Evropske Unije, vključena v presojo čezmejnih vplivov.«

Čez dober teden bo od takrat minilo že šest let. Vmes se je zgodilo marsikaj, od poziva pokojnega predsednika republike Drnovška premieru Janši, k ustreznemu ukrepanju v zvezi s to idejo, ki je že poganjala korenine, oziroma dobivala "meso", do dopisovanja med ministrom Podobnikom in italijanskim kolegom Matteolijem, pri čemer – zanimivo - sta oba ugotavljala in poudarjala občutljivost ekosistema zaprtega morskega zaliva, do prvih resnih ocen pri nas o okoljski, varnostni in obče družbeni nesprejemljivosti tovrstnih postavitev, ki bi ogrožale tudi slovenski prostor in prebivalstvo.

Domača stroka se je, po naročilu državnega zbora in vlade ter z glavno vlogo Inštituta Jožef Stefan, lotila obsežne študije o čezmejnih vplivih na okolje obeh omenjenih projektov in že na osnovi, do takrat znanega sklenila, da sta nevarna tako z vidika trajnostnega razvoja prizadetega prostora, kot za samo varnost zajete populacije in celo ekonomsko vprašljiva. Na to se je znova odzval parlament, ki je na izredni plenarni seji konec maja 2006, z vrsto sklepov pozval vlado k bolj odločnemu odzivanju, po potrebi tudi s tožbo pri pristojnih instancah Evropske Unije, da bi prisilili Italijo k umiku od te namere, oziroma k dogovoru če sploh, o tem kje in kako, če sploh, do terminalov v severnem Jadranu.

Iz vrst civilne družbe je bilo ves čas najbolj aktivno združenje Alpe Adria Green, s stalnimi opozarjanji in razkrivanjem pomankljivosti, zavajanji in drugih šibkosti dokumentacij, s katerimi sta si španski multinacionalki utirali pot k realizaciji projektov.

S strani prizadetih lokalnih skupnosti, edine, ki so občasno dvigovale glas proti terminaloma, sta bili, poleg naših treh obalnih občin, še Milje in Dolina. Glavna-  Trst še z županom Dipiazzo, je bila projektoma naklonjena, češ da bosta zagotavljala nova delovna mesta in nove razvojne priložnosti za občino samo in širši prostor. A tudi protesti onstran meje so bili komaj slišni, neorganizirani in nepovezani, mnogokrat moledujoči do Slovenije, da naj vendarle s svojo avtoriteto priskoči na pomoč in ustavi Italijo, ker sami tamkajšnji župani, občinski svetniki in javnost te moči nimajo.

Žal celo takrat, ko je naslednica Matteolija, ministrica Prestigiacomo, kolegu Erjavcu, ki je nasledil Podobnika, septembra 2009 sporočila, da so bili vsi slovenski ugovori neutemeljeni in da bosta projekta nadaljevala začrtano pot, se je naša vlada izmaknila zaostrovanju spora oziroma pritožbi na ravni EU. Omembe vreden je le odziv evropskega komisarja za okolje, našega Janeza Potočnika, ki je pozval obe strani k iskanju dogovora. Nič več.

In ob taki neodločnosti so se vsi postopki pridobivanja soglasji za vmeščanje v prostor in za pričetek gradnje žaveljskega uplinjevalnika skorajda nemoteno nadaljevali.

Pa vendarle. V Trstu je prišlo končno do spremembe občinskega vodstva z novim županom Cosolinijem na čelu in tudi do spremenjenega, tokrat odklonilnega stališča do omenjenega projekta, ki je postopkovno najbolj napredoval, a se še ne ve kolikšno težo bi naj ta drža imela v odnosu do dežele in države glede njegove zaustavitve. Še najbolj tamkajšnja kritična javnost računa na posebej oblikovano Tehnično omizje, ki je po zgledu slovenske študije zbrala vso strokovno smetano, ki jo Trst premore, da bi zadevo čim bolj temeljito prečesala. In sklepi, ki jih je ta dvajseterica strokovnjakov na pobudo župana Neria Nesladka predstavila pred dnevi v Miljah, so pretresljivi. Ni bilo slišati in videti enega samega argumenta, ki bi opravičeval izgradnjo uplinjevalnika. Nasprotno! O onem na morju, tako imenovanem off shore, ni bilo govora, ker še predaleč z udejanjenjem, da bi že koga skrbel – pravijo.

Skratka, tehnologija uplinjevanja zemeljskega plina, ki bi ga dovažali za to usposobljeni tankeriji, bi s hlajenjem morske vode, dvigovanjem živega srebra z morskega dna ter uporabo klora za sprotno čiščenje cevi, v parih mesecih dobesedno ubila morje v zalivu in širše, oziroma sterilizirala ter istočasno zastrupila vodo in uničila cele populacije morskih organizmov, kar bi posledično pretrgalo in onespobobilo tudi prehranjevalno verigo. Za vplutje, iztovarjanje in izplutje tankerjev, ki to počno pod posebnim varnostnim režimom oziroma se morajo držati predpisanih mednarodnih varnostnih standardov, v Žaveljskem zalivu ni danih pogojev. Zavoljo tega, ko bi terminal nastal in začel obratovati, bi bile ostale dejavnosti v tržaškem pristanišču ter bližnja naselja permanentno izpostavljena potencialnim nesrečam in drugim grožnjam oziroma požarom in eksplozijam s katastrofalnimi posledicami.

In kar je, tudi ob splošnem in skupnem priznanju nujnosti po večjih količinah zemeljskega plina za našo energetsko porabo v naslednjih desetletjih in po diverzifikaciji virov njegovega pridobivanja – recimo, da ne bi hoteli viseti le na ruskem dobavitelju preko Južnega toka ali drugače – najbolj pomembno, je to, da je tehnologija prevažanja in uplinjevanja tega plina tako napredovala, da so terminali, kakršne bi zgradili v Žavljah sredi zaliva ali tudi v Kopru (nemška TGE) zastareli, neučinkoviti, nevarni in tudi ekonomsko potratni, oziroma neupravičeni.

En sam podatek: terminal v Žavljah naj bi stal zaokroženo skoraj milijardo evrov, nakup in obratovanje dveh posebnih tankerjev z vgrajenim sistemom uplinjevanja ter ustrezne črpalne boje daleč od obale s plinovodom do kopnega – govorimo seveda o enaki količini in dinamiki predelanega plina – pa skoraj pol manj. Mnoge države te sisteme uporabljajo že nekaj let.

Dovolj argumentov torej, da se načrtovanima grožnjama v Žavljah, sredi zaliva kot tudi oni TGEjevski v Kopru reče dokončni NE! Če bo takšno predstavitev kakršno je župan Nesladek gostil v Miljah omogočil sredi Trsta tudi kolega Cosolini, ne gre dvomiti da bo novi italijanski okoljski minister Corrado Clini, ki ne skriva naklonjenosti skupnemu omizju o tej temi s Slovenijo in Hrvaško, dobil dovolj poguma in moči, da oba sporna projekta iz njegove pristojnosti odslovil. Na nas pa je, da storimo enako s tistim, ki nam ga določeni lobiji vsiljujejo na domačem vrtu.

Aurelio Juri

Izpostavljamo

Anketa

Današnji dogodki

Uporabne informacije

TV spored

Vreme

13°C

veter: 2.8 m/s

Torek
10°C / 19°C

Četrtek
14°C / 20°C

Petek
12°C / 16°C

Facebook