Martina Batič: »Ljudi je treba vzgajati, kaj je dobro in kvalitetno«

Za tokratni intervju meseca smo se odpravili v Ljubljano, kjer smo v prostorih Slovenske filharmonije klepetali z uveljavljeno dirigentko, Primorko, Martino Batič.

Martina Batič prihaja iz Ajdovščine. Po ljubljanski orglarski šoli in diplomi iz glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študirala zborovsko dirigiranje na Visoki šoli za glasbo v Münchnu in diplomirala v razredu Michaela Gläserja, leta 2005 pa z odliko sklenila podiplomski študij. Izpopolnjevala se je na več mojstrskih tečajih doma in v tujini, tudi pri legendarnem Ericu Ericsonu. Kot pianistka je sodelovala s pevci in na tekmovanjih prejela več nagrad (Chemnitz, Meran), kot zborovodkinja pa bila uspešna tudi z več vidnimi slovenskimi pevskimi zbori. Od leta 2004 je bila pet sezon vodja zbora Opere in baleta SNG Ljubljana. Projektno sodeluje z vidnimi slovenskimi zbori, tudi s Komornim zborom RTV Slovenija in Komornim zborom Ave, večkrat je bila tudi sodirigentka Slovenskega otroškega zbora. Pogosto sodeluje v žirijah slovenskih in mednarodnih zborovskih tekmovanj ter je cenjena predavateljica na zborovodskih šolah in tečajih ter pevskih tednih doma in v tujini. Jeseni 2006 je v Stockholmu na uglednem mednarodnem tekmovanju dirigentov Nagrada Erica Ericsona (Eric Ericson Award) prejela prvo nagrado, ta pa ji je odprla pot do najkakovostnejših poklicnih zborov. V zadnjih sezonah je dirigirala Zboru Bavarskega radia, Vancouvrskemu komornemu zboru, Stuttgartskemu vokalnemu ansamblu, dvakrat Komornemu zboru Švedskega radia in Komornemu zboru Erica Ericsona na slavnostnem koncertu ob 90-letnici skladatelja Ingvarja Lidholma. Od septembra 2009 je Martina Batič umetniški vodja Slovenskega komornega zbora in pomočnica direktorja Slovenske filharmonije za zbor.

Martino smo obiskali  tik pred odhodom v Milano, kjer je s Slovenskim komornim zborom pretekli vikend izpeljala projekt Slovenija v Italiji. Na koncertu so izvedli dela slovenskih, slovenskih zamejskih in italijanskih skladateljev, s čimer so hoteli tudi na zborovskem področju povezati Slovence in Italijane.

Pred vami je še en mednarodni projekt – teh se je v preteklih letih res nabralo že veliko in jih je pravzaprav že težko najti vse na enem mestu –, zato me najprej zanima, na katere mednarodne projekte ste še posebej ponosni?
Posebej sem ponosna na tiste projekte v tujini, ki se ponavljajo. V veliko čast mi je, ko me zbor ponovno povabi k sebi na koncert ali seminar. Morda moram na tem mestu izpostaviti Švedski zbor Erik Erikson in tudi Švedski radijski zbor iz Stockholma. Zelo všeč pa so mi tudi ostali zbori, s katerimi sem sodelovala v času dirigentskega tekmovanja Eric Ericson, ki je bilo seveda zelo pomembno na moji glasbeni poti. V zadnjem času sem ponosna tudi na sodelovanje s Stuttgartskim ter Bavarskim radijskim zborom ter z Nizozemskim radijskim zborom, s katerim v zelo kratkem času pripravljam dva velika projekta.

Trenutno primarno delujete v Sloveniji, so vaša hotenja usmerjena nazaj v tujino morda tudi v dolgoročnem smislu?
V teh sodelovanjih v tujini, ki sem jih imela zadnjih nekaj let, se ponavadi vedno pogovarjamo o projektnih sodelovanjih. Ponudb dolgoročnih ali pa dolgotrajnih trenutno ni, če pride priložnost pa vrata puščam seveda odprta. Bomo videli, kaj bo čas prinesel.

Vodite Slovenski komorni zbor, kaj je pravzaprav posebnost tega zbora?
Slovenski Komorni Zbor je profesionalni mešani pevski zbor, ki deluje že 20 let. Zadnjih 13 let je poleg orkestra Slovenske filharmonije sestavni del ustanove Slovenske filharmonije. Zbor ima zaposlenih 40 pevcev, katerih delovna obveznost je pevsko poustvarjanje zborovske literature. Pevci so torej zaposleni in dobivajo mesečno plačo. Zbor je strokovno usposobljen za vsakodnevne vaje in vsako sezono pripravlja od 30 do 40 različnih koncertov. Sodeluje z različnimi priznanimi domačimi in tujimi dirigenti ter po kvantiteti, kvaliteti in programu predstavlja vrh zborovstva v Sloveniji.

Zbor ste prevzeli po Mirku Cudermanu, ki je bil tudi ustanovitelj zbora in njegov dolgoletni vodja. Kako je bilo prevzeti taktirko za tako legendo zborovske glasbe?
Priznam, da je bil to kar velik izziv –  pridružiti se oziroma biti postavljen pred skupino, ki je na določenem nivoju, ki ima za sabo tradicijo, ki ima določene izkušnje in je uigrana, ni kar tako. Po drugi strani pa sem prepričana, da za stremljenjem k napredku, je sprememba pri vodenju zbora vedno zaželena in dobrodošla.

Kako dolgo pa mislite, da je doba sodelovanja dirigenta s profesionalnim zborom?
Naj na tem mestu podam svoje osebno mnenje. Zbor naj menja dirigenta po približno petih letih. Pet let je čas, v katerem se lahko dirigent dokaže z načinom dela, stroko, programom, vizijo, uspehom in povezanostjo z ansamblom. V tem času lahko skupaj zbor in dirigent nekaj »ustvarita«. Mislim, da je menjava, sicer ne prepogosta, ampak v nekem doglednem času, zaželena in dobra tudi pri amaterskih zborih.

Je lažje voditi profesionalni ali amaterski zbor, kakšne so pasti vsakega?
Jaz vidim tu dve plati. Ena je strokovna, druga pa je osebnostna. Če vzamemo amaterski zbor na področju stroke kot take, se v primerjavi s profesionalnim vendarle težko primerja. Profesionalci s v strokovnem smislu delovanja bistveno hitrejši in s tem je razumevanje in delovanje med dirigentom in ansamblom kvalitetnejše.
Po drugi strani pa verjamem, da pri osebnostnem momentu znajo pevci pri nekaterih amaterskih zborih prihajati na vaje z večjo željo. Z željo po druženju in nekakšnem srčnem komuniciranju in tu zagotovo lahko vlada večja »sproščenost«. Tu je tudi razlika s profesionalci, ki pač morajo biti odgovorni do dela, ki imajo večje dolžnosti do delodajalca, poslušalcev in ustvarjalcev zborovske glasbe. Tudi intenzivnost dela, odnosov, preživetega skupnega časa in muziciranje je tu aktivnejše.
Kaj je meni boljše? Zelo različno in odvisno od skupine do skupine, od časa in trenutka. Nista dva zbora enaka. Nekje mi bolj odgovarja kemija profesionalnega zbora, drugje se bolj najdem v generalno sproščujočem vzdušju. Tako da na to vprašanje zelo težko odgovorim.

Vidimo vas predvsem v vlogi dirigentke velikih zborov, kako gledate na dejavnost ljubiteljskih zborov, ki jih je v Sloveniji res veliko? Jih je morda celo preveč in premalo kakovostnih?
Jaz sem prepričana, da v kontekstu povprečnega števila zborovskega pevca na prebivalca Slovenci sodimo v sam vrh svetovne piramide in to me seveda navdaja z optimizmom. To pomeni, da je nekje v tradiciji, nekje v naši zgodovini, v našem bistvu Slovenstva, prisoten zborovski pevec, duša, ki poje. Lahko bi rekli, Slovenec je pevec, v zelo splošnem smislu. To je pohvalno dejstvo in na to gledam kot na nekaj absolutno pozitivnega, lahko zmagovalnega. Nekaj kar bogati našo malo Slovenijo in našo veliko Evropo.
Mogoče kot pomislek po drugi strani – pevcev je res ogromno. Vsaka vas ima svoj zbor ali vokalno skupino, nekje kjer se ljudje pevsko udejstvujejo. Še vedno pa beležimo tako v profesionalnem zboru kot tudi boljši amaterski zbori težave s publiko. Kljub velikanskemu naboru zborovskih pevcev imamo v Sloveniji probleme z obiskanostjo zborovskih koncertov. Tukaj imamo še veliko rezerve in velikanski izziv pred seboj, kako priti do številčnejše publike. Kako pripraviti ljudi, da prisluhnejo tudi sosednjemu zboru in ne samo svojemu.

Morda na to vplivajo tudi mediji? Kako na splošno ocenjujete nastope manj kvalitetnih zborovskih sestavov v medijih pa tudi na državnih proslavah?
Menim, da moramo na situacijo gledati celostno. Ponavadi je v ozadju veliko dejavnikov, ki pripeljejo do racionalnih odločitev, da profesionalni sestavi enostavno ne zmorejo sodelovati na vseh prireditvah. Se pa strinjam z dejstvom, da bi državne proslave ali dogodki na višjem nivoju morale ponujati tudi visok kulturni nivo izvajalcev. Ne samo glasbenikov, ampak tudi drugih umetnikov.
Posebej v današnji dobi, ko nam je dejansko vse na dosegu roke –  lahko si pogledamo Berlinske filharmonike doma na kavču, po drugi strani pa po televiziji vidimo tudi manj pomembne in tudi manj kvalitetne pa vendarle srčne sestave ... Mislim, da je prav zaradi te široke ponudbe, ki jo danes imamo, treba ljudi vzgajati, kaj je dobro in kaj je kvalitetno.

Slovenski zbori kvaliteto največkrat potrjujejo na raznih tekmovanjih, tako domačih kot mednarodnih, kjer so skoraj praviloma med najuspešnejšimi zasedbami. So slovenski zbori morda že malce obsedeni s tekmovalnostjo?
Mogoče bi se mogli na tem mestu vprašati, kaj naše zbore vodi na ta tekmovanja? Eno je sigurno motivacija po biti čim boljši, biti bolj prepoznaven in s tem tudi potešiti svojo željo po kvaliteti, kar je lahko krasna in potrebna motivacija.
Po drugi strani pa vidim težave, ker se tekmovalnost danes izredno spodbuja in nas kvečjemu omejuje. Vse se torej osredotoča le na tekmovanje. Tako se sestavi pripravljajo le na vrhunec sezone, ki je tekmovanje. Smisel ni več le v druženju, prepevanju obširnega repertoarja, ki bo pevce vzgajal, spodbujal in bogatil. So za zbor res življenjsko pomembne točke nekega tekmovanja?
Je pa zopet res, da nam nekatera tekmovanja omogočajo neko majhno finančno pomoč ali vsaj referenco, ki so jo sestavi danes tudi potrebni. Sama tukaj vidim začaran krog – Slovenci smo tekmovalni, po drugi strani pa gre tudi za golo preživetje zborov.

Nekateri zbori pa vendarle imajo odlično obiskane koncerte in to brez dokazovanj na tekmovanjih. Kako gledate na delo popularnega zbora Perpetum Jazzile?
Jaz to vidim kot en del celote. Ena izmed njih je tudi vokalni jazz. Jaz do kvalitetnega jazzovskega vokala, vokalnega jazza in popa nisem zadržana. Mi je zelo všeč slišati, ampak res na določenem nivoju in v določeni meri.

Pred leti smo vas videli sodelovati s pop pevko Polono Furlan, se še kaj ukvarjate s pop glasbo?
S Polono naju druži prijateljstvo in poznanstvo še iz mladih let – obe sva Ajdovki. Tako spontano se potem tudi zgodijo taka glasbena srečanja. So mi v sprostitev, zabavo in obogatitev prijateljskega druženja. Naj še enkrat ponovim: če je nekaj kvalitetnega in v določeni zmerni meri, mislim, da je to zelo pozitivno in hkrati zabavno in sproščujoče. Seveda pa sama zagotovo ostajam v klasičnih vodah.

Od kje mislite, da nam Slovencem, še prav posebej pa tudi Primorcem, takšno navdušenje nad zborovsko glasbo? Vemo, da iz Primorske poleg vas izhaja še veliko število ostalih odličnih dirigentov pa tudi zborovskih skladateljev.
To je zelo zanimivo etnološko vprašanje, na katerega bi kdo drug znal bistveno bolj utemeljeno odgovoriti. Osebno mislim, da je to tako, kot je z vinom. So danosti, ki že v osnovi omogočajo neko kvaliteto in so regije, ki so vsaka za kaj drugega dobre –  ni vsak za vse. Pestrost Slovence dela bogatejše.
Isto mislim, da je bilo in da se to dogaja z zborovsko dušo Slovenca kot takega. Na Primorskem se je vedno veliko pelo. Pelo se je tudi drugod po Sloveniji, ampak mislim, da že v naravni postavitvi vokalov Primorci dejansko dodajamo Sloveniji poseben pečat. Izhaja pa to navdušenje tudi iz te podlage, kar se je doma na Vipavskem slišalo –  ali na cerkvenih korih ali po "hramih" –, mislim, da tudi otrokom to petje ostane v ušesu in potem se lahko to razvija v pevske, dirigentske ali skladateljske vode. V tem kontekstu sem tako zelo ponosna, da prihajam iz Primorske.

Iz kakšnih vzgibov izhaja vaša odločitev za zborovsko glasbo?
Zagotovo je bila zborovska glasba kot taka res že od malih nog z mano, slišala sem jo, vedno je bila ob meni. Izredno všeč pa mi je pri petju dodatek literature h glasbi, se pravi preplet poezije in glasbe. Ta povezava med vokalom in inštrumenti, katerim je dodana še literatura, poezija. Literatura v kombinaciji z glasbo –  ti dve umetnosti združeni skupaj odpirata nove svetove.

Če postanemo še malce aktualni. Prihajajoča vlada združuje kulturno ministrstvo skupaj z ministrstvom za šolstvo in šport, kako ocenjujete to potezo? Kakšne vplive mislite, ta bo imela ta poteza na kulturo na splošno, pa tudi na vaše delovanje?
Če sem popolnoma iskrena, ne morem vedeti, kako bo to vplivalo. Mislim, da bo čas tisti, ki bo pokazal, če je bila taka odločitev pravila ali ne. V Evropi nekatere države imajo kulturna ministrstva posebej, druge spet ne. Gotovo so razlogi za in proti, tako da bi jaz na rezultate odločitve počakala.
Prepričana pa sem, da če bomo delali skupaj na kulturi generalno – ali na združenem ali na samostojnem ministrstvu –, če se bo vsak posamezno trudili, da nas bo kultura obogatila in ne delala proti nam, mislim, da se potem Slovenci nimamo česa bati. Če pa bomo pa začeli kulturno pešati in na vseh področjih popuščati in se vdajati v neko zlo usodo, takrat pa bo tudi mene začelo vse skupaj močno skrbeti.
Vem kaj je moje delo in moja edina misel mora biti usmerjena v tisto, kar počnem vsak dan. To je delo s Slovenskim komornim zborom, v katerem res uživam in za katerega si iskreno želim, da se še okrepi, bogati in bo tudi poslušalcem v obogatitev kulturnega življenja. To je moja odgovornost, veselje in želja po »kulturi«. Čas pa je edini, ki bo pokazal kaj te spremembe prinašajo.

Februar, mesec kulture. Mislite, da Slovenci dovolj cenimo 8. februar, ali je to le še ena priložnost za podaljšan vikend in smučanje?
Mislim, da v glavah, racionalno, že znamo ceniti praznik. Bi si pa želela, da bi ljudje še drugače ozavestili zadevo. Krasno je iti v naravo in se spočiti in pomisliti na kaj drugega, ali pa dan preživeti z družno – tudi to je v končni fazi kultura. Mogoče pa bi bilo dobro kaj lepega prebrati, pogledati, slišati in o tem premisliti. Mogoče sami na kulturni dan kaj ustvariti. Napisati besedo, zapeti melodijo, zaigrati na zaprašeno kitaro, pokrit klavir ali razglašeno violino, narisati črto, naslikati s čopičem ali pa se zgolj samo izražati kulturno, po slovensko s svojimi najdražjimi, s sodelavci in prijatelji –  vsak pač na svoj način.

Kako boste letos vi praznovali 8. februar?
Ponavadi smo vsako leto nekje sodelovali  s SKZ ob enem ali drugem dogodku. Letos pa se v pripravi predstavitve Slovenije v Milanu prav za prav odrekamo ostalim dogodkom okrog kulturnega praznika. Gotovo pa bodo tudi pevci z zbora kulturni dan preživeli tako, kot se za kulturne delavce spodobi – nekako tako kot zgoraj povedano.

Najlepša hvala za pogovor.
Hvala vam.

Vsem nam pa želim lep in zelo poseben kulturni praznik. Mogoče zaključen z lepo mislijo na ustih, s spominom na lepo sliko, s skico lastne slike v rokah, z uglašenimi akordi ali pa samo s pomirjenim srcem, da smo nekaj malega naredili za naš kulturni dan. Vse lepo!

Izpostavljamo

Nagradna igra

Katerega leta je nastala skupina Parni Valjak?

1977 1975 1980

Vreme

17°C

pretežno jasno
veter: 2 m/s

Petek
5°C / 18°C

Sobota
9°C / 20°C

Nedelja
9°C / 20°C

Današnji dogodki

Facebook