Zgodba o usodi Jugoslovanov, ki so ostali brez domovine

Pred dnevi je v koprskem Domu knjige potekala predstavitev novega romana Gorana Vojnovića – Jugoslavija, moja dežela.

Drugi roman Gorana Vojnovića z naslovom Jugoslavija, moja dežela je bil brez dvoma ena od najbolj pričakovanih knjižnih novitet na slovenskem trgu v lanskem letu. Izšel je namreč novembra, tik pred Slovenskim knjižnim sejmom in tudi kmalu pošel, v knjigarnah pa je še enkrat zmanjkal takoj po novoletnih praznikih.

Kritika in tudi bralci zatrjujejo, da je Vojnović tokrat dokazal, da Čefurji raus! niso bili posrečen podvig začetnika, zato gre pričakovati, da bomo avtorja v prihodnosti poznali najprej kot pisatelja in nato šele kot režiserja ter scenarista.

Pretekli četrtek se je Vojnović mudil v koprskem Domu knjige, kjer ga je predstavila prevajalka Breda Biščak. Pravzaprav je bil dogodek predvsem priložnost za prijeten klepet med literatoma in zaključno debato z občinstvom, ki je bilo dovzetno na temo jugoslovanstva in nasploh identitete.

Če je avtor v romanu Čefurji raus! zgolj nekako preizkusil teren in nakazal zanimanje za temo oblikovanja identitete predvsem tiste generacije, ki se je v nekdaj skupni državi le rodila, je v svojem drugem romanu šel dlje in se poglobil v raziskovanje prostora in časa, ki sta globoko zaznamovala prebivalce nekdanje Jugoslavije.

Kot je poudaril Vojnović, Jugoslavija, moja dežela ni nadaljevanje znamenitih Čefurjev, temveč zgodba o tistih, ki se nimajo kam vrniti in ki so ujeti v družinske ter kolektivne družbene travme. Fužinščina se v tem delu ne pojavlja, čeprav lahko v romanu zasledimo različne nivoje jezika – od knjižnega do pogovornega in slenga tako v slovenščini kot tudi v ostalih jezikih, ki se danes govorijo v državah nekdanje Jugoslavije.

Protagonist nove zgodbe je Vladan, sin Slovenke in Srba, ki se v svojih poznih dvajsetih odloči za potovanje po Balkanu. Cilj njegove poti je najti očeta, za katerega pa izve, da je bil vojni kriminalec. Vladanovo iskanje spremljajo tako razmišljanja o lastni identiteti (o tem, kdo je in kje so njegove korenine) kot tudi spomini na otroštvo. „Moje otroštvo se je nekega čisto običajnega zgodnjepoletnega dne leta 1991 nenadoma končalo.“ se spominja Vladan. Tisto poletje, ko je Jugoslavija začela razpadati, se je njegov svet spremenil, korenine so mu spodrezali, zato so ostale v času in prostoru, ki ju ni več.

Vojnović pravi, da je Jugoslavija, moja dežela tudi zgodba o najhujši bolezni današnjega časa – spominu. Ta je sicer ključnega pomena za razvoj vsake družbe, vendar se iz njega pogosto razvije gnev do drugih, prenašajo se družinske travme in tabuji, v katere so vklenjene cele generacije mladih, ki Jugoslavije sploh niso doživeli.

Kam spadajo torej tisti, ki so se nekoč imeli za Jugoslovane? Mnogi so danes razseljeni po svetu, začeli so novo življenje, vendar jih še vedno nekaj vleče nazaj – morda je to nostalgija po starih časih? Jugonostalgija prepogosto vzbuja nelagodje, vendar ne gre za hrepenenje po socializmu, pač pa hrepenenje po nekdanjem življenju pred vojno, pred zločini, diasporo in novimi razmerami. Zaradi takšnega hrepenenja je tudi Vladan ujet v začaran krog, blodi po mračnih labirintih notranjih strahov, družinskih travm in občutka krivde zaradi očetovih dejanj, vse to skupaj pa so sestavine koktejla, s katerim si Vladan hrani dušo.

Izpostavljamo

Anketa

Vreme

15°C

rahlo oblačno
veter: 1 m/s

Sreda
14°C / 21°C

Četrtek
15°C / 27°C

Petek
17°C / 24°C

Današnji dogodki

Facebook