Ivo Boscarol: »Strategija ne briga nobenega«

Z letošnjim letom smo na spletnem portalu Primorska.info uvedli obnovo rubriko Intervju meseca. Tokrat smo se na sedežu družbe Pipistrel v Ajdovščini pogovarjali z ajdovskim podjetnikom Ivom Boscarolom.

Direktor podjetja Pipistrel, ki je v preteklem letu prejelo eno najprestižnejših nagrad na področju letalstva – nagrado ameriške agencija NASA za energetsko najbolj učinkovito letalo, je slovenski javnosti znan predvsem kot politični komentator oziroma svetovalec na področju gospodarstva. Nevezanost na slovenski trg ga razbremenjuje zavijanja lastnih izjav v celofan in mu dovoljuje neposredno izražanje svojih prepričanj. Prav zato smo ga v času, ko se država nahaja na eni večjih prelomnic v svoji 20-letni zgodovini, poleg nekaj vprašanj o tekočih projektih podjetja, povprašali tudi o njegovi oceni trenutnega političnega dogajanja.

Najprej čestitke za vse uspehe, ki ste jih dosegli v preteklem letu – bilo jih je res veliko. Svojo uspešnost pa ste, kot kaže, prenesli tudi v novo leto. Izdaja knjige NASA blog in pred nekaj dnevi končno vzlet Matevža Lenarčiča na ponovno pot okoli sveta, tokrat z novim letalom. Kaj pričakujete od ponovnega poleta? Kakšne koristi bo prinesel vašemu podjetju?
Ta polet je popolnoma drugačen, kot je bil prvi. Prvi polet je bil namenjen dokazu tega, da se da zemeljsko oblo obleteti tudi z ultralahkim letalom. Ta polet pa ima višje cilje: najprej seveda obleteti zemeljsko oblo, istočasno pa leteti tudi čez Antarktiko –  tega do sedaj ni naredil še nihče drug – in polet preko Mount Everesta. Vsega skupaj ni bilo enostavno združit v isti projekt.
Matevž si je zadal še višje cilje, in sicer preleteti najvišje gore vseh kontinentov, kar pomeni, da bo kar šestkrat prečkal ekvator. Istočasno je ta projekt veliko bolj znanstvene narave kot prvi, ker se bodo tokrat opravljale tudi določene meritve atmosfere, ki se do sedaj niso mogle opraviti – velika letala letijo višje, manjša nižje, tako da bo praktično Matevž prvi, ki bo na določenih višinah sploh preletel Atlantik oziroma oceane, kjer bo meril količine črnega ogljika.
Ena izmed najbolj pomembnih stvari za nas je tudi ta, da dokažemo, da imajo naše letala tako majhen upor, da lahko obletijo zemeljsko oblo z najmanjšo količino goriva ter da lahko preletijo razdalje, ki so večje od 4000 kilometrov, brez pristanka in dosežejo istočasno zelo visoke višine, tudi do10 000 metrov, hkrati pa delujejo pri temperaturi od minus 50 do plus 50 stopinj Celzija. Mi smo proizvajalec in načrtovalec letal za ekstremno letenje –  zaradi tega so tudi naša klasična letala boljša –  to je nekaj podobnega kot pri Ferarriju, ko se dokazujejo, da so najboljši v Formuli ena, posledično se boljše prodajajo tudi njihovi izdelki.
Seveda pa naši potencialni kupci tokrat lahko spremljajo projekt tudi prek spleta (http://www.worldgreenflight.com/ op. a.), vsakih deset minut je razvidna točka, kje se letalo nahaja, tako da lahko Matevža spremljamo praktično v živo. Redno se objavlja tudi blog, tako da imamo vse informacije in je projekt kot tak lahko tudi malce navijaški. Projekt je v sedmih letih razvoja tehnike, materialov in našega znanja seveda prišel na bistveno višji nivo, kot je bil prvi in zato je definitivno tudi bolj zahteven. Nam, kot podjetju, pa bo utrdil mesto, da smo za take ekstremne polete praktično edini na svetu.

Budno spremljate Lenarčičev polet? Ste z njim v rednih stikih?
Z Lenarčičem sem v kontaktih vsak dan, ko pristane –  upam, da med samim letom kontaktov ne bo, čeprav ima Matevž ob sebi satelitski telefon – če bodo kontakti med poletom pomeni, da imamo težave. Letalo je seveda razvito tudi z namenom, da bomo po tem vsaj podobno izdelovali tudi serijsko in predstavlja tudi določeno tržno nišo. Vse več je namreč ekstremistov, ki se podajajo letet na področja, kjer drugače seveda ni mogoče leteti.

Širite se v Italijo, kako daleč so že tam stvari?
Stvari se odvijajo. V Italiji bomo kmalu začeli z razminiranjem območja, kjer se bo nahajala proizvodnja. To področje namreč spada še  pod zakon o razminiranju. Ta del po prvi svetovni vojni še ni bil razminiran in tako je treba celotno območje še razminirati. Mislim, da bomo s tem začeli v marcu, ko nameravamo postavili tudi že temeljni kamen, potem bo gradnja trajala približno eno leto. Prostore v Italiji potrebujemo  tam nekje do konca leta 2012, ko bo tudi novo letalo, ki se bo tam izdelovalo, certificirano. Certificiranje sicer že poteka, traja pa približno dve leti in je tudi izredno drago –  približno sedem milijonov evrov.  Ko bo to letalo certificirano, potem bo proizvodnja v Italiji začela s polnim tekom, do takrat pa počasi.

Vašo širitev v Italijo številni vidijo kot zaušnico slovenski birokraciji, ki vam ni omogočila lažje širitve v Ajdovščini …
To je deloma res, deloma pa ne. Slovenska birokracija nima nobenega vpliva na sto dni burje v Ajdovščini, slovenska birokracija nima nobenega vpliva na ajdovsko zavist – ker je v Ajdovščini Pipistrel trn v peti marsikomu, ker se v Ajdovščini ne sme bit uspešen, zato bodo zelo srečni, da čim prej zginemo z Ajdovščine, čeprav ne bomo –,  slovenska birokracija tudi nima kaj dosti vpliva na zazidljivost okrog ajdovskega letališča – mi se moramo zavedati, da mi za to prvo fazo rabimo tri hektarje zemljišča, takega terena v tem delu, kjer smo sedaj, ni –, je pa res, da slovenska birokracija ni dosegla nič, v tistem delu kjer bi  pričakovali, da bodo  stvari šle hitreje, in sicer na področju bilateralnega sporazuma z ZDA. Morda bi lahko birokracija tam kaj več storila, čeprav tudi tam, če sme povsem odkrit je Janševa pa tudi Pahorjeva vlada, bila zelo delavna. Minister Vlačič se je, na primer, usedel na letalo z mano in sva nemudoma odletela do najvišjega človeka v ZDA, ki je odgovoren za to, pa nisva uspela nič narediti, kar pove, da lahko rečemo, da birokracija ni bila uspešna, vendar je delala.
Tukaj je zdaj mogoče tudi majhna pravna luknja. Namreč, ko se je ta bilateralni sporazum delal, takrat še Slovenije ni bilo. To je bil zelo dolg postopek. Krovni sporazume med Evropo in ZDA in sedaj, tudi ko je podpisan, Slovenije ni na spisku državic članic in preden bo ta postopek stekel, lahko traja tudi več let. Ko je Jugoslavija razpadla, v Sloveniji nismo imeli potrebe za ratifikacijo takega sporazuma – Adria ni letela preko oceana in šele zdaj se je odprl ta problem. Tako da v tem trenutku mislim, da se ne da nič kaj dosti več narediti, ampak čakati, da bodo postopki preko Bruslja oziroma Kölna, kjer je ASA, stekli, potem enkrat kasneje bo verjetno tudi Slovenija tista, ki bo lahko izdala certifikat.

Zavzemate se za jasno strategijo države, ki bi presegala politične usmeritve in dolgoročno težila le k boljšemu napredku države. Kdo bi spisal takšno strategijo?
Tako kot vsako podjetje ali pa nenazadnje družina, mora imeti tudi država svojo vizijo, da ve kam bo šla in strategija je posledica vizije. Po strategiji so potem izvedbeni akti, ki strategijo naredijo živo oz. jo omogočijo. Mi v Sloveniji nimamo vizije, to je problem. Strategija se piše tako, da jo dela vsaka vlada svojo in v predal vrže prejšnjo – to je napačno –, strategija mora biti dolgoročna. Ker pa seveda v Sloveniji nimamo vizije, je zelo težko pisati strategijo, ker so strategije v Sloveniji zgolj skupek dnevnih interesov politike in taka s tako strategijo si nimamo kaj pomagati. Mi se v Sloveniji ne zavedamo naših osnovnih priložnosti, ker v njih dnevna politika ne vidi izziva.
Zadnjič sem poslušal in sem se zgrozil, ko je bila neka konferenca, mislim da lesne industrije in so rekli, da je edina dobrina, ki jo v Sloveniji imamo, les. Katastrofa, če se v Sloveniji tako razmišlja. Ker največja dobrina, ki jo imamo, je čista voda. Voda je obnovljiv vir in vsi Slovenci bi lahko živela kot naftni šejki, ker je povsod po svetu voda večji problem kot pa nafta. Ampak še nobenega ni, ki bi rekel in v strategijo Slovenije zapisal, da bomo v bodoče največji evropski ali pa svetovni izvozniki vode. Na tem mestu se jaz ponavadi razburim, ko govorimo o strategiji Slovenije.

Lahko Slovenija v trenutnem političnem ozračju sploh sanja o dolgoročni strategiji?
Zadnjič sem na pogovoru pri predsedniku dejal, da če nismo sposobni, da je to na nivoju vlade in ministrstev, da naj vsaj predsednik postane skrbnik strategije Slovenije. Vendar mu to poslovnik ne omogoča oziroma to ni v pristojnosti predsednika države.
Je pa res, da v pogojih, ko je slovensko volilno telo tako razklano in ko je še vedno najbolj važno ali si na levi ali na desni strani, potem se je težko pogovarjat o strategiji. Dan danes se lomijo kopija ali bomo začeli avte razbijat tisti, ki smo na eni strani tistim, ki so na drugi. Strategija ne briga nobenega. Istočasno vsi kričimo, da smo lačni, da živimo slabše kot pred 20 leti, da je treba nekaj na tem narediti. Ne pustimo pa zamer za sabo, da bi se začeli ukvarjati s prihodnostjo in to je problem vseh Slovencev, ne samo politikov.

Mislite, da bi bilo bolje, da državo vodi obramboslovec ali ekonomist. Se pravi politik ali menedžer? (op.a. intervju je bilk opravljen pred razkritjem tretje možnosti za kandidata mandatarja).
To je težko klasificirati. Ker po tej logiki ni nobene možnosti, da bi bil Pipistrel uspešno podjetje, ker jaz sem ekonomist in ne tehnik, se pravi po tej logiki ekonomist ne more voditi letalske tovarne ampak le inženir s področja letalstva. Državo mora voditi človek, ki je sposoben krmarit med čermi koalicijskih usklajevanj, med zahtevami in možnostmi. Mora imeti vizijo za državo in mislim, da njegova osnovna izobrazba sploh ni toliko pomembna. Vsak od teh dveh potencialnih kandidatov ima za vodenje države določene prednosti in seveda tudi zelo velike slabosti. Če mene vprašate gospod Jankovič izhaja iz gospodarstva, vendar ima zelo malo izkušenj v politiki in to se je izkazalo že pri izboru predsednika DZ, če bo take napake delal v politiki še naprej, potem mu vse izkušnje z gospodarstva nič ne pomagajo. Po drugi strani ima gospod Janša 4-letne izkušnje z vodenjem države, ve kaj je to politika, vendar goji določene zamere, kar seveda za samo politiko ni dobro. Ne moram pa reči, da nima izkušenj z vodenjem gospodarstva. Dejstvo je, da je v svojem času imel ekipo, ki je gospodarstvo Slovenije peljala najboljše v 20-letnem obdobju. Je pa res, da je o gospodu Jankoviču in njegovi ekipi še premalo znanega, da bi lahko sodili, česa je sposoben in česa ne, ker voditi podjetje ali državo je zelo velika razlika.

Slovenija po vseh dogodkih očitno ostaja v pat poziciji, se nam morda obeta scenarij Pucko?
Poglejte, saj tukaj ni problem ali lista Virant ali Erjavec ali kdo drugi. Tukaj je problem tega, da je dejansko polovica Slovenije misli na en način, polovica pa na drugi način. To se pokaže prej ali slej tudi v politiki. Očitno so zamere iz preteklosti tako močne, da premagajo vso zdravo pamet in je še vedno bolj pomembno, kdo je zmagal drugo vojno, ne pa kaj bomo jutri delali. To se odraža tudi v politiki, ker kaj pa so politiki drugega kot ljudje. Devetdeset ljudi je že tako veliko število,  da kakorkoli obrneš, jih je polovica enih in polovica drugih in to je že odraz Slovenije. Zato jaz pravim, da imam raje pametnega kralja kot pa skregan in butast parlament, ker če je kralj pameten, lahko marsikaj naredi, če se pa parlament ne more zmenit, pa ne bomo naredili nič in ne glede na to kdo bo zmagal, oz. kdo bo dobil enega ali pa dva Pucka. Ni niti važno, kdo utegne koga pridobiti na svojo stran, konec koncev tak parlament ne bo nikoli funkcioniral.

Na ustanovnem zboru Državljanske liste Gregorja Viranta ste se poimenovali za slabo vest te stranke, kakšen je vaš dejanski status v tej listi?
Nobenega statusa nima v tej stranki, jaz sem samo zunanji svetovalec. Mene gospod Virant pokliče kadar hoče in jaz ga tudi pokličem, če imam kakšen pogled na določene stvari. Včasih grem na svet stranke, povem svoje mnenje in to je to, če mislim, da je kakšna stvar taka, da bi jo moral povedati in da bi jo morali zagovarjati.
Na primer dvig DDV: jaz sem rekel, da v primeru, da se gre v Jankovičevo koalicijo in  da bo Jankovič vztrajal z dvigom DDV, je to zelo slabo za Slovenijo in če je to pogoj, sem rekel, je bolje, da v Jankovičevo koalicijo ne gredo. To bi zelo škodovalo Slovencem samim, ker to je notranji priliv, to pomeni, da bo življenje slabše in postali bomo tudi manj konkurenčni, zlasti za tisti t.i. notranji izvoz, se pravi, za turiste, za katere bo postala Slovenija draga. Povečanje konkurenčnosti z dvigom DDV ne pride v poštev in če hočemo Slovenijo reševati, moramo povečati konkurenčnost.
To je samo en primer in to je moje svetovalna vloga v tej stranki.

Prejšnji ponedeljek  vas seveda nismo mogli spregledati na TV ekranih. Kako veliko vlogo je imela »slaba vest« stranke na odločitev za ne podporo Jankoviču?
Nisem niti član stranke, niti član nobenega odbora. Ampak sem povedal svoje mišljenje. Člani sveta so se odločili po svoje. Jaz mislim, da v stanju kot je bilo, ni moja sugestija ali odločitev spremenila nič, ker mi se bomo drugi teden, ali pa naslednji teden, ali pa v naslednjih mesecih  še vedno soočali s to težavo, da tudi če bo parlament funkcioniral, bo funkcioniral na način, da ne bo mogel spremeniti ključnih stvari, za kar se potrebuje dvotretjinsko večino. Jaz sem se nagibal h temu, da je koalicija večja in širša, da bi našli kompromis mogoče tudi s Pahorjem ali še s kom drugim, da bi lahko spremenili nekaj tistih ključnih zakonov, za katere se potrebuje dvotretjinska večina in blokirajo Slovenijo že nekaj časa. To je predvsem zakonodaja s področja samo odločanja – referendumi, in tako naprej. Mi se vsi zavedamo, da nobena reforma ne bo sprejeta, dokler jo bodo lahko sindikati minirali in to pelje Slovenijo v propad in mislim, da jo tudi nič ne more ustaviti. Če ne bomo sposobni spremeniti določene zakonodaje, jaz mislim, da se Sloveniji zelo slabo piše in tako kot zdaj kaže, tudi ne bomo spremenili nič.

Kako ocenjujete vpletanje Ameriškega veleposlanika v povolilno dogajanje?
V dogajanje v politiki se vpletajo vsi in to vedno in ne samo povolilno. Jaz ne delam razlike med vpletanjem v politiko ameriškega veleposlanika ali pa gospoda Stanovnika. Je pa velika razlika med njima. Gospod Stanovnik je bil v bivši Jugoslaviji vpliven Slovenec, pa je dopuščal da ponekod nismo smeli govoriti Slovensko
Jaz sem bil v Mariboru dva dni zaprt, ker sem na slovenski zemlji v jugoslovanski vojski, poudarjam na slovenski zemlji, govoril slovensko in ne srbohrvaško. In tak človek mi bo sedaj govoril o tem, da moramo ohraniti Slovenijo slovensko! Mislim, da prav on nima kakšne legitimne pravice, da to govori.
Če bi bilo po njegovem bi danes tu govorili tuji jezik. Meni je srbohrvaščina enako tuja kot angleščina, s tem da angleško govorim če hočem, ne pod prisilo, ali pa zato ker bi mi neki veleposlanik to priporočal. Jaz mislim, da zaradi takih kot je on že zelo dolgo živimo v banana republiki in moremo nekaj narediti, da država ne bo postala »banana split« republika.
Mislim, da so v tem povolilnem času oboji zelo navijali in še vedno oboji navijajo, nenazadnje čemu je bil pa namenjen ta govor v Dražgošah? Točno temu, da bo potem kak poslanec morda drugače razmišljal. In verjetno je bilo tudi lobiranje veleposlanika namenjeno temu, da bi bil parlament sestavljen tako, kot verjetno ustreza njemu. Ta lobiranja so se vedno dogajala, vendar ker imajo mediji svoje lastnike, so določena lobiranja predstavljena na en način, določena na drug način, ampak tudi to je logično in seveda normalno.

Lahko Slovenija v svoji majhnosti res neodvisno poleti iz krize?
Prepričan sem, da ja. Slovenija ima toliko potencialov, da bi lahko bila ne le druga ampak prva Švica, le na pravi način bi se mogli spravit k stvari in se zavedati, da je treba najprej vrečo napolniti in šele nato iz nje jemati. Tako pridne ljudi kot jih imamo mi v Sloveniji, tako inventivne – sigurno je možno, da poletimo iz krize.
Vendar je pa res, da morajo  biti vse to tudi nacionalni interesi. Zame ni nacionalni interes, kdo je lastnik naše banke, zame je interes ali bomo mi eno podjetje obdržali ali izgubili, ali bo podjetje zaposlovalo ali propadalo –  to je nacionalni interes. Vendar, ker vedno zmanjka časa, energije in seveda denarja za se s tem ukvarjati, ker seveda, najprej je problem gašenje socialnega miru, potem je problem vseh transferjev, ki nekaj pričakujejo in potem zmanjka denar za tisto kar vsak butast kmet ve, da je na prvem mestu in to je sejanje, zato da bomo lahko jutri želi. To v Sloveniji manjka. Mi samo žanjemo za sejanje pa zmanjka denarja in optimizma in volje in prepričanja, da je to sploh potrebno. Mi se obnašamo kot ubogi črnci v Afriki, ko začnejo saditi šele, ko so lačni, ne vejo, da je treba to delati eno leto prej – to pa je seveda napačno in to naša politika počne že predolgo.

Za konec: se še ukvarjate s fotografijo?
Da, seveda, nenazadnje v NASA blogu so vse fotografije moje. Slike so sicer časom primerno digitalne – bolj reporterskega značaja. Čeprav, ko grem na koncerte, se še vedno potrudim, da fotografije izpadejo malce drugačne.

Kdaj ste bili nazadnje na kakem rock koncertu?
Pogosto grem. Decembra sem bil na Whitesnake v Ljubljani, pa v Milanu na Paul McCartneyu in na Ellis Cooper. Mislim, da bo kar nekaj dobrih koncertov letos tudi v Ljubljani. Drugače pa obiščem kakih 30 koncertov na leto.

Poznamo vas kot človeka, ki je Jugoslavijo seznanil s popularnimi priponkami, obstajajo tudi Pipistrel priponke?
Ja, obstajajo. Sicer v tem trenutku mislim, da jih nimamo tako veliko, ampak oblikujemo spletno trgovino, ki bo kmalu zaživela in bo seveda možno kupiti tudi Pipistrelove priponke.

Pričakujete, da boste postali Osebnost Primorske 2011?
Ne. Dejstvo je, da sem tudi sedaj, ko sem bil izbran za osebnost leta pri časopisu Delo, večino glasov dobil iz druge strani Save. Slovenci  so pač razdeljeni tako v politiki kot tudi glede Pipistrela. Polovica jih je mojih podpornikov - ti so v glavnem iz Štajerske, druga polovica pa bi me najraje utopila v žlici vode – ti so ponavadi bolj blizu (smeh).

Najlepša hvala za pogovor.

Izpostavljamo

Anketa

Današnji dogodki

Uporabne informacije

TV spored

Vreme

13°C

oblačno
veter: 1.6 m/s

Sobota
9°C / 14°C

Nedelja
9°C / 16°C

Ponedeljek
10°C / 19°C

Facebook